Skoči na vsebino

VODNIK PO PRAVICAH IZ DELOVNEGA RAZMERJA

 

Uvod: kaj vsebuje in kako uporabljati vodnik

 

Z namenom informiranja in ozaveščanja zaposlenih, delodajalcev in delavskih predstavnikov o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, sta Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani kot izvajalec in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) kot naročnik pripravila priročnik: Vodnik po pravicah iz delovnega razmerja.

 

Za pravilno uporabo priročnika »Vodnik po pravicah iz delovnega razmerja« je treba upoštevati posebnosti urejanja pravic na področju delovnih razmerij.

 

Najpogostejša vprašanja in odgovori:


I. Delovno razmerje, druge oblike dela, prepoved diskriminacije in druge splošne določbe
II. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi
III. Vsebina in obveznosti pogodbenih strank
IV. Sprememba ali sklenitev nove pogodbe in suspenz pogodbe
V. Vrste pogodb o zaposlitvi
VI. Sprememba delodajalca
VII. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi
VIII. Pripravništvo in poskusno delo
IX. Plačilo za delo
X. Delovni čas, nočno delo, odmori in počitki

XI. Letni dopust, druge odsotnosti z dela in izobraževanje
XII. Discipinska in odškodninska odgovornost
XIII. Varstvo nekaterih kategorij delavcev
XIV. Uveljavljanje, varstvo pravic in inšpekcijsko nadzorstvo
XV. Delovanje in varstvo sindikalnih zaupnikov
XVI. Ostale določbe

 

 

Temeljna značilnost pravnega urejanja pravic iz delovnega razmerja je, da zakonodajalec z zakonom ureja le minimalne pravice, ki pa se v praksi lahko za delavce bolj ugodno urejajo s kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti delodajalca ali pogodbami o zaposlitvi. Ne morejo pa se določati za delavce manj ugodno od zakona, razen v izjemnih primerih, ko zakon to izrecno dopušča.

 

Minimalne zakonske pravice iz delovnega razmerja predstavljajo korpus obvezujočega prava (ius cogens), ki ga tudi pogodbeni stranki ne moreta s pogodbo o zaposlitvi urejati za delavca manj ugodno ali ga v praksi obiti. Povedano je treba upoštevati tudi pri branju tega priročnika. Odgovori namreč izhajajo iz ureditve v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki je splošen zakon in določa minimum pravic delavcev.

 

Poleg zakonske ureditve je treba upoštevati, da je za pravni položaj, pravice in obveznosti konkretnega delavca lahko določena ugodnejša ureditev v kolektivni pogodbi, ki zavezuje njegovega delodajalca ali v konkretni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je delavec sklenil s svojim delodajalcem.

 

Za zaposlene v javnem sektorju poseben zakon določa, da se zaposleni ne more s pogodbo o zaposlitvi dogovoriti za več pravic, kot pa to izhaja iz predpisov in veljavnih kolektivnih pogodb, zato je treba za zaposlene v javnem sektorju poleg splošne delovnopravne zakonodaje upoštevati tudi posebnosti, ki veljajo za javni sektor in jih ta vodnik ne vključuje (posebno zakonodajo s področja javnih uslužbencev in sistema plač v javnem sektorju ter veljavne kolektivne pogodbe za javni sektor itd.).

 

Prav tako je treba upoštevati tudi posebnosti v področnih zakonih, ki natančneje urejajo pravice zaposlenih v posameznih dejavnostih, kot na primer na področju vzgoje in izobraževanja, visokega šolstva, kulture, zdravstva, vojske in policije, idr. Navedene specifičnosti, ki veljajo samo za zaposlene v javnem sektorju oziroma za posamezna področja zaposlenih, niso zajete v odgovore.