Rejništvo je institut družinskega prava, urejen v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih kot posebna oblika varstva otrok, ki potrebujejo oskrbo in vzgojo pri osebah, ki niso njihovi starši. Ta zakon vsebuje določbe o namenu rejništva ter o odločitvi o namestitvi otroka v rejniško družino. Izvajanje rejniške dejavnosti pa je predmet posebnega zakonskega urejanja v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD).

ZIRD ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje te dejavnosti, način izvajanja, njeno financiranje ter druga vprašanja, povezana z izvajanjem.

Izvajanje rejniške dejavnosti s sistemskega vidika predstavlja izvajanje storitve institucionalnega varstva, kar opredeljuje Zakon o socialnem varstvu (ZSV), ki med drugim v posebnem poglavju določa, da je dejavnost socialnega varstva nepridobitna. Rejnik lahko izvaja rejniško dejavnost samo pod pogoji, določenimi v ZIRD, torej mora pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti.

Rejnik lahko izvaja rejniško dejavnost tudi kot edini poklic, če izpolnjuje zakonske pogoje. V tem primeru je rejnik poleg rejnine upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost. Rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, mora izpolnjevati normativ za izvajanje rejniške dejavnosti, kar pomeni, da mora imeti hkrati nameščene tri otroke. Ob odločitvi o namestitvi otroka v posamezno rejniško družino skleneta rejnik in center za socialno delo rejniško pogodbo, katere predmet je opredelitev medsebojnih pravic in obveznosti, med drugim tudi pravico do rejnine.

Navedba Združenja MOČ, da rejniška družina za posameznega otroka mesečno dobi le dobrih 48 tisočakov, je torej povsem neutemeljena in zavajajoča, saj izhaja zgolj iz zneska materialnih stroškov, ki predstavljajo le en del oskrbnine, poleg tega je ta znesek veljal pred štirimi leti (leta 2002).

V letu 2006 po uskladitvi znašajo materialni stroški za rejenca 56.840 SIT (ki se lahko zvišajo ali znižajo glede na potrebe otroka). Temu je treba prišteti še najvišji otroški dodatek za enega otroka - za prvi dohodkovni razred - ki znaša v letu 2006 22.080 SIT, skupaj torej 78.920 SIT. Poleg tega je otrok še vedno upravičen do preživnine, saj z namestitvijo v rejniško družino preživninska dolžnost ne preneha.

Prispevki za socialno varnost se plačujejo od zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za davke in prispevke, po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V zadnjih mesecih so bili prispevki plačani od osnove 163.352 SIT, in sicer tako prispevki zavezanca kot prispevki delodajalca: 24,35% za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (39.776 SIT), 12,92% za zdravstvo (21.109 SIT), 0,20% za zaposlovanje (326,70 SIT) in za starševsko varstvo (326,70 SIT) in 0,53% za poškodbe pri delu (856,76 SIT), skupaj torej 62.401 SIT.

Rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, mora imeti v skladu s 24. členom ZIRD v rejništvu hkrati nameščene tri otroke. Izračun mesečnega neto prejemka, ki ga prejme rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic

• mesečni prejemek za enega otroka: 104.660 SIT neto mesečno

• 56.840 SIT - materialni stroški
• 25.740 SIT - plačilo dela
• 22.080 SIT - najvišji otroški dodatek
• mesečni prejemek za tri otroke, kot je normativ: 313.980 SIT neto mesečno.

Navedeni znesek, ki ga prejme rejnik, ni podvržen plačilu dohodnine, poleg tega zneska pa se rejniku, kot je bilo že navedeno, plačujejo tudi vsi prispevki. Te zneske lahko primerjamo tudi s podatki o povprečni mesečni plači na zaposleno osebo iz Poročila o gibanju plač za november 2005 (Uradni list RS, št. 9/2006): povprečna mesečna bruto plača na zaposleno osebo je znašala 313.965 SIT, povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo pa 196.071 SIT. Ugotavljamo, da znesek 313.980 SIT presega neto povprečno plačo v Republiki Sloveniji in marsikatera slovenska družina skupaj nima tolikšnega mesečnega dohodka. Iz primerjalnega pregleda ureditve rejništva, objavljenega v Poročevalcu št. 44/2002 izhaja, da na primer na Švedskem, kjer je najdaljša tradicija rejništva, znesek, ki ga rejnik prejme skupaj za otroka, znaša 30% povprečne plače v državi.

Namestitev otroka v rejniško družino je v osnovi vedno začasna, kar pomeni, da je treba ves čas namestitve delati tudi z matično družino, da bi se otrok lahko vrnil domov. V skladu z določbami Zakona o prijavi prebivališča je posameznik dolžan prijaviti stalno prebivališče, kadar se v nekem naselju naseli za stalno. Ker je otrok v rejniško družino vedno nameščen le začasno, se mu stalno prebivališče ne spreminja. Pridobitev pravice do bolniške odsotnosti v primeru bolezni rejnika, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, pa ni vezana na določbe o prijavi prebivališča. V postopku je sprememba Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki predvideva navedeno pravico tudi za rejnike, ki ne izvajajo rejniške dejavnosti kot poklic in so hkrati zaposleni.