Z 2. januarjem 2003 je začel veljati novi Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/2002), ki sistemsko ureja izvajanje te dejavnosti in operacionalizira vsebino dela in naloge udeleženih v rejništvu. Zakon je bil predlagan Državnemu zboru v sprejem zaradi nujnosti ureditve področja rejništva, tako zaradi kvalitetnejšega izvajanja rejništva kot zaradi zakonsko neurejenega področja tovrstnega varstva otrok. Zakon vsebinsko ne posega v institut rejništva kot oblike družinskopravnega varstva mladoletnikov, saj to ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Z zakonom želimo dvigniti kakovost izvajanja rejništva ter kakovost rejništva samega, s tem pa nuditi otrokom, ki v rejništvo vstopajo, čim bolj ustrezno obravnavo. Pri rejništvu namreč ne gre le za to, da otroku, ki iz različnih razlogov začasno ne more živeti pri svojih starših, najdemo nadomestno družino, ampak tudi za odgovornost, da mu najdemo družino, v kateri bo pridobil pozitivno družinsko izkušnjo. Temeljne psihološke pravice otroka je najlažje zagotoviti v družini, v skupini, ki je otroku hkrati varna in razvidna.

Zakon ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, pogoje in postopek za izvajanje rejniške dejavnosti kot edini poklic, določa normative za izvajanje rejniške dejavnosti, opredeljuje dolžnosti rejnikov in naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti, ureja financiranje rejniške dejavnosti ter nekatera druga vprašanja, vezana na izvajanje zakona. Določa tudi način in postopek prehoda dosedanjega rejništva na izvajanje rejništva po zakonu. Rejništvo ima namreč v Sloveniji dolgoletno tradicijo. V zadnjih mesecih je bilo v rejništvu približno 1300 otrok pri približno 500 rejniških družinah.

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost so stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vsaj poklicna ali strokovna izobrazba in polnoletnost. Zakon dopušča izjeme, če je to v rejenčevo korist. Določeno je tudi, kdo ne more biti rejnik, v katerih primerih lahko izvaja rejništvo otrokov sorodnik ter katere osebe se po tem zakonu štejejo za otrokovega sorodnika.

Vse osebe, ki želijo postati rejniki, morajo pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti in biti vpisane v evidenco izdanih dovoljenj pri ministrstvu, pristojnem za družino. Prijavijo se na pristojnem centru za socialno delo, ki najprej ugotovi, če so izpolnjeni formalni pogoji, nato pa ugotovi primernost prijavljenega kandidata in njegove družine za izvajanje tovrstne dejavnosti.

Ministrstvo, pristojno za družino, vsako leto centrom za socialno delo sporoči potrebno število novih rejnic oziroma rejnikov. Ti posredujejo ministrstvu tiste popolne vloge, ki imajo pozitivno oceno glede primernosti za izvajanje rejniške dejavnosti, komisija pa izbrane kandidate napoti na usposabljanje. Na osnovi uspešno zaključenega usposabljanja ministrstvo izda posameznemu kandidatu dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti in ga vpiše v evidenco izdanih dovoljenj. Določeno je tudi, v katerih primerih dovoljenje preneha in v katerih primerih se odvzame.

Za izvajanje rejniške dejavnost kot poklic mora imeti rejnik dovoljenje ministrstva in ne sme biti v delovnem razmerju, biti družbenik zasebne družbe ali zavoda v Republiki Sloveniji, ki je hkrati poslovodna oseba, opravljati druge dejavnosti kot edini ali glavni poklic, na podlagi katere je vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Rejnik ima lahko istočasno nameščene največ tri rejence, večje število pa le izjemoma. Rejniki, ki izvajajo rejništvo kot poklic, pa morajo imeti istočasno nameščene tri rejence. Ta normativ je lahko znižan samo v primerih, ki jih določa zakon.

Dolžnosti rejnika so določene tako v odnosu do rejenca kot tudi v odnosu do rejenčevih staršev oziroma skrbnikov in centrov za socialno delo. Rejnik mora sodelovati v individualni projektni skupini, ki jo imenuje center za socialno delo, in se najmanj enkrat na pet let udeleževati dodatnih usposabljanj. V dodatna usposabljanja se je dolžan vključiti tudi sorodnik otroka, če izvaja rejništvo.

Naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti so razdeljene na tri področja, in sicer na naloge, ki se nanašajo na izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti, naloge pri samem izvajanju rejništva in druge naloge, ki izhajajo iz izvajanja rejniške dejavnosti.

Rejnik in pristojni center za socialno delo skleneta rejniško pogodbo, s katero se pisno določijo pravice in dolžnosti obeh pogodbenih strank. Zakon določa obvezne določbe rejniške pogodbe, kdaj rejniška pogodba preneha, odpovedni rok v primeru odpovedi rejniške pogodbe ter v katerih primerih se rejniška pogodba razveže. Zakon določa tudi, da se lahko rejniška pogodba podaljša tudi po polnoletnosti otroka, če ta zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju ni sposoben za samostojno življenje, in če otrok ostane v rejniški družini zaradi nadaljevanja šolanja, najdalj pa do dopolnjenega 26. leta starosti, če ta s tem soglaša.

Rejnina, ki pripada rejniku za vsakega rejenca, zajema oskrbnino in plačilo dela. Tistim rejnikom, ki izvajajo rejništvo kot poklic, se zagotavlja tudi plačilo prispevkov za socialno varnost v skladu s predpisi, ki urejajo plačevanje prispevkov za socialno varnost.

Oskrbnino sestavljajo sredstva za materialne stroške za rejenca in denarni prejemek. Materialni stroški za posameznega rejenca so določeni v višini 48.586,00 tolarjev, denarni prejemek pa je enak višini otroškega dodatka, kot je določen za najnižji dohodkovni razred za prvega otroka, v skladu s predpisom, ki ureja družinske prejemke. Drugi del rejnine predstavlja plačilo dela rejniku, ki znaša mesečno 22.000,00 tolarjev.

Zakon določa tudi, da minister, pristojen za družino, vsako leto podeli največ tri priznanja najbolj zaslužnim rejnicam oziroma rejnikom.