Skoči na vsebino

TEMATSKI POSVETI

 

V okviru projekta organiziramo tudi osem posvetov na različne teme s področja enakosti spolov: 

 

   

 

Foto: Tjaša Barbo

 

 

Usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja žensk na položajih odločanja (Šmarješke Toplice, 10. 4. 2014)

 

 

Družinske obveznosti oziroma izzivi pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja so ena od ključnih ovir, da se ženske težje odločajo za karierno pot in za položaje odločanja v gospodarstvu, javnem sektorju ali politiki. Namen posveta je ugotoviti, katere dodatne ukrepe, storitve in dejavnosti na ravni države, lokalne skupnosti ali organizacije bi še bilo potrebno zagotoviti za lažje usklajevanje poklicnih in zasebnih oziroma družinskih obveznosti zlasti žensk, ki zasedajo visoke položaje odločanja v Sloveniji.

 

Izhodiščna vprašanja posveta: kakšne so splošne politike usklajevanja poklicnega in družinskega oz. zasebnega življenja zaposlenih v podjetjih oziroma organizacijah; kakšne so dejanske potrebe žensk na visokih položajih odločanja in podjetnic ter kako tem potrebam najbolje zadostiti (strokovni in osebni vidik) ter kaj lahko dodatno na tem področju storita država in lokalna skupnost?

 

  • Uvodni nagovor

Mag. Bernardka Krnc, županja občine Šmarješke Toplice

Mag. Maruša Gortnar, vodja Službe za enake možnosti in evropsko koordinacijo

 

V uvodnih nagovorih sta mag. Bernardka Krnc ter mag. Maruša Gortnar predstavili nekaj podatkov o občini in regiji, iz katere so bile udeleženke posveta. Izpostavili sta, da se regija lahko pohvali z nekaj zelo uspešnimi podjetji, zaposlenost je relativno visoka, trendi kažejo, da se prebivalstvo ne stara tako hitro kot v nekaterih drugih regijah, tudi standard (povprečne mesečne plače) je višji kot v mnogih drugih, kar so dobri kazalniki razvoja. Tega pa bi lahko še pospešili tudi z večanjem enakosti žensk in moških, ki ni zgolj stvar človekovih pravic in demokracije, ampak tudi stvar gospodarskega razvoja in družbene blaginje. Kakor je bilo poudarjeno, uravnoteženost spolov na mestih odločanja izboljšuje procese odločanja, povečuje uspešnost podjetij, zmanjšuje tvegane odločitve in povečuje družbeno odgovorne odločitve, tako politične kot poslovne. Usklajevanje poklicnega življenja z družinskimi oziroma zasebnimi obveznostmi pa je eden najpomembnejših vidikov zaposlitvenega in kariernega razvoja žensk.

  • Ukrepi in pravice na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja

Mag. Tanja Salecl, Služba za enake možnosti in evropsko koordinacijo

 

V strokovnem delu mag. Tanja Salecl predstavila nekaj statističnih podatkov o položaju žensk in moških na trgu dela ter na področju družinskega življenja. Po stopnji zaposlenosti (starostna skupina 20 - 64 let) so ženske v Sloveniji v primerjavi z EU-28 kljub temu, da se razlika počasi zmanjšuje, še vedno nekoliko nad povprečjem, vendar pa je stopnja zaposlenosti moških precej višja. Glede na delež zaposlenih s krajšim delovnim časom so ženske v Sloveniji na tak način zaposlene precej redkeje kakor ženske v EU-28, še vedno pa enkrat pogosteje kakor moški v Sloveniji. Do leta 2012 je bila Slovenija tudi edina država v EU, kjer je bila stopnja zaposlenih žensk z otrokom, mlajšim od 6 let, višja kakor stopnja zaposlenih žensk brez otroka (starostna skupina 25 - 49 let). V Sloveniji ima večina žensk otroke , med družinami je približno četrtina enostarševskih družin, od katerih je velika večina materinskih enostarševskih družin, očetje pa večinoma izrabijo plačanih 15 dni očetovskega dopusta, zelo redko pa del dopusta za nego in varstvo otroka ter neplačan očetovski dopust. Predavateljica je predstavila še zakonodajne ukrepe na področju usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja (vrste odsotnosti z dela, ukrepe, ki se nanašajo na delovni čas, ter ukrepe, ki se nanašajo na oskrbo), možne ukrepe delodajalcev ter argumente za sprejem ukrepov za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja zaposlenih.

 

  • Predstavitev raziskave Enakost spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih

Dr. Sonja Robnik, Služba za enake možnosti in evropsko koordinacijo

 

Služba za enake možnosti in evropsko koordinacijo je izvedla nacionalno raziskavo o enakosti spolov v zasebnem življenju in v partnerskih odnosih (2012). Dr. Sonja Robnik je predstavila nekaj ključnih izsledkov na področju usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja. Raziskava je pokazala da smo prebivalke in prebivalci Slovenije s partnerskimi odnosi večinoma zelo zadovoljni, pri delitvi obveznosti za dom in otroke precej tradicionalistični, nenagnjeni k spremembam, na deklaratorni ravni pa ocenjujemo, da je za naše partnerske odnose enakost spolov v celoti ali večinoma veljavno načelo (česar pa podrobnejši podatki o delitvi obveznosti ne potrjujejo). Na podlagi odgovorov, ki se nanašajo na odločanje (večji stroški gospodinjstva, manjši stroški gospodinjstva, stroški, povezani z otroki, opravila, povezana z otroki, vsakodnevna opravila za dom, večja opravila za dom, vsakdanja in občasno aktualna vprašanja) smo izračunali indeks enakosti spolov - ta je 74,7. Do največjih neenakosti med ženskami in moškimi prihaja pri vsakodnevnih opravilih za dom, kjer je indeks enakosti spolov samo 38,8, največ enakosti pa je pri stroških, povezanih z otroki, kjer je indeks enakosti spolov 89,0. V nadaljevanju ej predavateljica predstavila še nekaj podrobnejših izsledkov s področja usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja

  • Ženskam na najvišjih menedžerskih položajih je možnost usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti precej bolj pomemben vidik službe kakor moškim na teh položajih.
  • Ženskam je to, da ni težav z izrabo dopusta za nego bolnega otroka, precej bolj pomemben vidik dela kakor moškim.
  • Najeta plačljiva pomoč v slovenskih gospodinjstvih ni pogosta praksa, pogostejša je brezplačna pomoč, običajno sorodstvene mreže.
  • Storitve, ki jih za šoloobvezne otroke organizira šola, uporablja večina gospodinjstev – šolsko malico devet od desetih, dobra polovica tudi šolsko kosilo, podaljšano bivanje dobra tretjina – čas tega za vsako 20. družino ni ustrezen.
  • Zaradi lažjega usklajevanja zasebnega in družinskega življenja je službo že kdaj zamenjala slaba petina staršev najmlajših otrok, dve petini staršev otrok srednje starostne skupine in tretjina staršev otrok starejše starostne skupine.
  • Dobra desetina staršev najmlajših otrok je rekla, da so bile družinske obveznosti že kdaj ovira, da niso zamenjali službe, čeprav bi si to želeli. 
  • Napredovanju se je zaradi družinskih obveznosti odpovedala petnajstina staršev najmlajših, dvajsetina staršev otrok srednje in desetina staršev otrok starejše starostne skupine.
  • Težave z zagotavljanjem varstva otrok ima 16,8 % družin z najmlajšimi otroki (0-3 let), 7,8 % tistih z otrokom 4-6 let in 12,2 % z otrokom 7-9 let. Najpogosteje jim pomagajo stari starši.

 

Okrogla miza z razpravo o ovirah, ukrepih in storitvah na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja

 

 

Razprava o ovirah, ukrepih in storitvah na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja je bila usmerjena predvsem v praktične vidike usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja.

Tako npr. praksa kaže, da se moški velikokrat soočajo s težavami, ko pri delodajalcu napovejo izrabo starševskega dopusta, zato bo potreben razmislek o tem, kako delodajalce spodbuditi, da bodo naklonjeni ukrepom za lažje usklajevanje. Dober zgled na tem področju je Norveška - ko so pred desetletji uvedli tako imenovano očetovsko kvoto (torej neprenosljivi del starševskega dopusta za očete), so se srečevali z enakimi predsodki kot slovenska družba lani ob predlogu, da bi očetom pripadalo 30 neprenosljivih dni dopusta za nego in varstvo otroka. Vendar pa se je družbena klima na Norveškem z leti spremenila, ukrep je dobro sprejet. Lani pa je zdajšnja konservativna vlada v predvolilni kampanji napovedala, da bo znižala očetovsko kvoto s 14 na 10 tednov. Temu so se uprli delodajalci, ker so v 20 letih, odkar imajo očetovsko kvoto pri starševskem dopustu, spoznali, da za izbor dobrega kadra potrebujejo možnost izbire tako med ženskami kot moškimi ter da je ta kvota za njihove zaposlene pomembna. Tudi za Slovenijo so udeleženke ugotovile, da je napredek opazen - Šola za starše je bila včasih materinska šola, danes je namenjena obema staršema, na ultrazvočne preiskave nosečnic hodijo pari, v otroških dispanzerjih je mogoče videti dejavne očete itd., vendar pa je napredek zaradi zakoreninjenih tradicionalnih vzorcev obnašanja počasen.

Čeprav je Slovenija država z dobro urejenim sistemom javnega otroškega varstva, so bili izpostavljeni tudi visoki standardi in normativi v slovenskih vrtcih, pri čemer je kar nekaj udeleženk poudarilo, da bi bilo potrebno razmisliti o smiselnosti nekaterih prostorskih standardov in teh ne zniževati pri kadru.

V razpravi je bilo govora tudi o certifikatu Družini prijazno podjetje, pri čemer so vse predstavnice organizacij, ki takšne certifikate imajo, ugotovile, da v javnem sektorju praviloma sprejemajo ukrepe, ki nimajo finančnih posledic, dodano vrednost pa bi dali finančno ovrednoteni ukrepi. Udeleženke so povedale, da imajo v nekaterih organizacijah, iz katerih prihajajo to področje urejeno, čeprav nimajo certifikata. Gre tudi za stvar organizacijske kulture in organizacije dela (npr. ure sestankov, pričakovanje nenehne dosegljivosti itd).

Udeleženke so razpravljale tudi o specifičnih skupinah zaposlenih (npr. medicinske sestre v troizmenskih službah) in občasnih potrebah staršev zlasti majhnih otrok. Eden od možnih načinov za lažje usklajevanje pri teh skupinah bi bila tudi vključenost brezposelnih prejemnic in prejemnikov socialnih transferjev ter prilagoditev storitev (npr. varstvo otrok izven urnikov, ki jih nudijo šole in vrtci, prevoz otrok na obšolske dejavnosti, prehrana v času počitnic, pomoč v domovih za stare ...), pri čemer so udeleženke spet izpostavile problem standardov in normativov (npr. pri ideji, da bi se prostor vrtca izkoristil za popoldansko/večerno varstvo osnovnošolskih otrok).

Na področju varstva starejših so udeleženke ugotovile, da ponekod dnevno varstvo starejših še vedno ni zaživelo, da bi bilo potrebno poenotiti tudi standarde v zdravstvu (če je oseba doma, ji npr. ne pripada rehabilitacija, delovna terapija itd., težje je dobiti dodatek za nego in pomoč kot če je v institucionalni oskrbi), pojavlja se trend, da družine starejše jemljejo iz domov nazaj v lastni dom (nezmožnost pokrivanja cene oskrbe, breme skrbi pa večinoma pade na ženske, možne so ekonomske zlorabe starejših).  

*******************************************

 

Uporabne povezave:

 

 

 

 

 

Zgledi štejejo! (Nazarje, 17. 9. 2014)

 

V nizu tematskih posvetov na lokalni ravni v okviru projekta Uravnotežimo odnose moči med spoloma (Program Norveškega finančnega mehanizma 2009 - 2014) sta Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter občina Nazarje 17. septembra 2014 v Nazarjih soorganizirala posvet na temo uravnotežene zastopanosti žensk in moških na mestih odločanja 

 

 

Foto: MDDSZ

 

 

 

Namen posveta je bil spregovoriti o pomenu uravnotežene zastopanosti žensk in moških na mestih odločanja, o možnih ukrepih za njeno dosego ter o pomenu vidnosti uspešnih žensk.

 

V pozdravnih nagovorih sta županja Nazarij, Majda Podkrižnik, in mag. Maruša Gortnar, vodja Sektorja za enake možnosti pri MDDSZ, izpostavili pomen uravnotežene zastopanosti žensk in moških, pa naj gre za mesta političnega ali gospodarskega odločanja. Le na ta način bo namreč družba pridobila največ, ker potrebuje ideje in znanje obojih, tako žensk kakor moških.

 

 

  • Ženske in moški v Sloveniji: položaj in izzivi

- mag. Tanja Salecl, Sektor za enake možnosti, MDDSZ

- dr. Sonja Robnik, Sektor za enake možnosti, MDDSZ

 

 

V uvodni predstavitvi MDDSZ so bili predstavljeni splošni cilji in zakonodajni okvir politike enakosti spolov ter položaj žensk in moških na trgu dela s poudarkom na položajih odločanja. Slovenija ima, v primerjavi s povprečjem EU, visoko stopnjo zaposlenosti žensk, ki večinoma delajo polni delovni čas. Odstotek zaposlenosti žensk narašča še posebej pri ženskah z otroki, kar je posledica tudi dobro organiziranega in dostopnega otroškega varstva. Kljub povprečno višji izobrazbi pa ženske težje najdejo zaposlitev, se redkeje samozaposlujejo, zasedajo nižja delovna mesta in imajo pogosto manjše karierne možnosti kot moški. Posledično se v Sloveniji srečujemo z neuravnoteženo zastopanostjo spolov na položajih odločanja v politiki gospodarstvu in znanosti. O uravnoteženi zastopanosti spolov govorimo takrat, ko imamo najmanj 40 % zastopanost vsakega od spolov. Podatki kažejo, da imamo med 20 slovenskimi podjetji, ki kotirajo na borzi, le 5 % predsednic uprav, 22 % članic uprav, 24 % neizvršnih direktoric in 19 % izvršnih direktoric. V EU-28 je stanje še nekoliko slabše in se je od leta 2002 do 2013 izboljšalo zgolj za 5,2 odstotni točki. Ob takšnem napredku lahko pričakujemo, da bo EU uravnoteženo zastopanost v upravah največjih podjetij dosegla šele leta 2082! Številne države so se odločile, da je izguba izobrazbenega in delovnega potenciala žensk previsoka, zato so z zakonodajnimi ukrepi pospešile proces uravnoteženja uprav (npr. Norveška, Francija, Islandija, Belgija …).

 

 

 

 Foto: Press & foto, Jože Miklavc

 

 

Izkušnje žensk na položajih odločanja in predstavitev primerov dobrih praks

 

Na osrednjem delu posveta so sodelovale uspešne ženske Zgornje Savinjske in Šaleške doline:

- dr. Liljana Rihter, dekanja Fakultete za socialno delo,

- Tanja Skaza, direktorica podjetja Plastika Skaza,

- dr. Cvetka Tinauer, izvršna direktorica EBA in predsednica Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice,

- Majda Podkrižnik, županja občine Nazarje.

 

 

Spregovorile so o tem, kakšni so recepti uspešnih žensk za njihov uspeh, kako so se spopadale z ovirami, so imele vzornice; kako/v čem se podjetja, kjer dosegajo uravnoteženo zastopanost žensk in moških na mestih odločanja, razlikujejo od podjetij, kjer to ni tema; ali se uravnotežena zastopanost žensk in moških lahko zgodi brez podpore in zavezanosti najvišjega vodstva podjetja; smo v slovenski družbi (že) presegli stereotipno predstavo o tem, kateri spol je primernejši za vodstvena mesta; ali so razmere v slovenski družbi (že) takšne, da si ženske in moški enakovredno delimo skrb za dom, otroke in ostarele družinske članice/člane, kako to vpliva na odločitev, da ženske kandidirajo na najvišja mesta odločanja.

 

 

Govorke so se strinjale, da so za karierni uspeh ključnega pomena predvsem lastna vizija, močna volja, odločnost in seveda tudi podpora družine. Vse so se tudi strinjale, da je za uspešno managersko kariero prednost, če že ne nuja, da ima ta oseba širok spekter znanj in veščin ter veliko mero odločnosti. Izpostavile so, da so na začetku kariere slišale marsikatere opazke, predvsem na račun svoje mladosti in domnevnega pomanjkanja izkušenj. Materinstvo jih pri napredovanju v karieri ni oviralo, vendar so poudarile, da so imele izredno podporo s strani svojih partnerjev. V razpravi je bilo med drugim tudi izpostavljeno, da ima velik pomen za vstop v gospodarsko in politično okolje tudi vzgoja, ki ne reproducira stereotipnih družbenih vlog žensk in moških, ampak otroke spodbuja ter usmerja v poklice glede na njihove potenciale. Poudarjeno je bilo tudi, da je na nekaterih - zlasti tehničnih - področjih premalo usposobljenih žensk, na drugi strani pa so področja - npr. socialno delo - kjer primanjkuje moškega kadra. 

 

Ženske in (IT) podjetništvo: shranimo stereotipe na diskete! (Celje, 21. 11. 2014)

 

 

 

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Rails Girls Celje sta 21. novembra 2014 v Celju soorganizirala posvet na temo ekonomske neodvisnosti žensk, zlasti ženskega podjetništva na področju informacijskih tehnologij.

 

 

Namen posveta je bil spregovoriti o pomenu ekonomske neodvisnosti žensk, o stereotipih, ki vplivajo na izbiro poklicne poti, o načinih za njihovo premagovanje ter o možnih ukrepih za usmerjanje deklet ter mladih žensk v podjetništvo na področju informacijskih tehnologij. Posvet je namenjen mladim, podjetnicam, političnim odločevalkam in odločevalcem, zaposlenim v vzgoji, izobraževanju in znanosti, medijem ter vsem, ki jih tema zanima poklicno ali osebno.

 

Cilj posveta je bil podrobneje osvetliti zlasti naslednje vidike omenjene problematike:

  • Kakšne so prednosti in katere slabosti podjetniške kariere? Katere so posebnosti podjetništva na področju informacijskih tehnologij? 
  • Kakšni so recepti uspešnih IT podjetnic za njihov uspeh? Kako so se spopadale z ovirami? So imele vzornice?
  • Kaj bi spodbudilo dekleta in mlade ženske, da bi se pogosteje odločale za šolanje v IT in računalniških smereh ter pogosteje vstopale v te poklice? Kakšna je pri tem vloga izobraževalnega sistema, kakšna družbe in družinskega okolja? 
  • Smo v slovenski družbi (že) presegli stereotipno predstavo o tem, kateri spol je primernejši za podjetništvo in IT študijske smeri ter poklice?
  • Ali so razmere v slovenski družbi (že) takšne, da si ženske in moški enakovredno delimo skrb za dom, otroke in ostarele družinske članice/člane? Kako to vpliva na odločitev, da se ženske odločajo za podjetništvo?

 

POZDRAVNI NAGOVOR

  • Alenka Vodončnik, vodja dogodka Rails Girls Celje
  • mag. Maruša Gortnar, vodja Sektorja za enake možnosti, MDDSZ

TRG DELA IN PODJETNIŠTVO V SLOVENIJI: POLOŽAJ IN IZZIVI

OKROGLA MIZA - PODJETNIŠTVO, IT IN ŽENSK: KJE SMO IN KAM GREMO?

 

  • Alenka Vodončnik, Rails Girls Celje
  • Dr. Mateja Verlič, Kendu d.o.o.
  • Mojmir Klovar, SŠ za Kemijo, elektrotehniko in računalništvo Celje
  • Valerija Glavač, IPRSI, d.o.o. 

Glavna ugotovitev okrogle mize je bila, da je za odpravo spolnih stereotipov o tem, kateri spol je primeren za šolanje in kariero na področju IT ter računalništva, poleg spodbudnega družinskega okolja in usposobljenosti šolskih svetovalnih služb nujno še sodelovanje gospodarstva, ki mora v ženskah prepoznati neizkoriščen potencial.

 

 

Foto: Tjaša Barbo

 

Enakost spolov - kaj imajo moški s tem? (Ljubljana, 8. 5. 2015)

     

 

4. tematski posvet je bil v petek, 8. maja 2015, med 9:00 in 15:00, v Ljubljani (Hotel Slon, dvorana Klub).

 

Namen posveta je bil spregovoriti o vlogi moških pri doseganju enakosti spolov:

  • zakaj se enakost spolov tiče tako žensk kot moških;
  • katera so področja, kjer so v neenakem oziroma slabšem položaju moški;
  • kako se lahko moški angažirajo za odpravo neenakosti spolov in kako okrepiti vlogo moških na področju vključevanja moških v skrb za otroke in pomoči potrebne družinske člane in članice.

Posvet je bil namenjen mladim, moškim in ženskam, političnim odločevalkam in odločevalcem, zaposlenim v vzgoji, izobraževanju in znanosti, medijem ter vsem, ki jih tema zanima poklicno ali osebno.

 

 

   

 Foto: Tjaša Barbo

 

 

Pozdravni nagovor: Martina Vuk, državna sekretarka, MDDSZ

Uvod v tematiko: mag. Maruša Gortnar, Sektor za enake možnosti, MDDSZ

 

 

I. Enakost spolov: soodgovornost žensk in moških

ISLANDSKA IZKUŠNJA (video posnetek)

dr. Ingólfur V. Gíslason (Univerza na Islandiji

OKROGLA MIZA (video posnetek)

dr. Ingólfur V. Gíslason (Univerza na Islandiji)

dr. Gregor Majdič (Center za genomiko - Veterinarska fakulteta)

dr. Jasna Podreka (Filozofska fakulteta)

Tomaž Flajs (GITA Inštitut za geštaltsko terapijo)

Ivan Kukuljan (Iskra)

Povezovalec: dr. Roman Kuhar

 

 

Islandija je država, ki je že šesto leto zapored prva na lestvici enakosti spolov, ki jo pripravlja Svetovni gospodarski forum. Islandsko izkušnjo vključevanja ter naslavljanja moških na področju enakosti spolov je predstavil Ingólfur V. Gíslason, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze na Islandiji. Zgodovinsko gledano so moški v (skoraj) vseh družbah imeli več ekonomske in politične moči kot ženske – globalno gledano je tako še danes, se pa v zadnjih desetletjih, še zlasti v Nordijskih družbah, stanje spreminja. V teh družbah moški otrokom posvečajo vedno več časa ter so bolj kot npr. moški na jugu ali vzhodu Evrope vključeni v gospodinjska opravila.

 

 Foto: Tjaša Barbo

 

Na Islandiji se moški na področje enakosti spolov vključujejo na več podpodročjih: borci za skrbništvo nad otroki, ki so pogosto antifeministi, skupine (pro)feministov, državni feministi, moški proti nasilju ter moški, ki želijo izboljšati pogoje za otroke. V začetku 1990-ih je bilo na Islandiji veliko razprav o enakosti spolov, zahtevalo se je vključevanje moških. Leta 1994 je tako Svet za enakost spolov imenoval posebno moško skupino, ki se je od leta 1994 do 2000 ukvarjala s štirimi glavnimi temami: moški in nasilje, očetovski dopust, skrbništvo in ločitev, fantje v šolah.

 

Na področju nasilja so se poleg nasilja moških nad ženskami ukvarjali tudi z nasiljem moških nad drugimi moškimi ter nasiljem nad sabo (samomori). Pri nasilju gre za razmerja moči in ugotovili so, da je tudi nanje potrebno pogledati z vidika spola – ko je razmerje uravnoteženo, je nasilja manj. V praksi je to pomenilo, da je moške potrebno vključiti v skrbstveno delo, ženskam pa omogočiti ekonomsko neodvisnost in dati politično moč. Ukvarjali so se tudi z ozaveščanjem, da moškost ne pomeni biti nasilen ter nudili pomoč izvajalcem nasilja. Raziskave so pokazale, da je v družinah, kjer obstaja enakost spolov, manj nasilja ter da je v spolno enakih družbah manj ženskih žrtev moških storilcev, manj moških žrtev moških storilcev ter da manj moških stori samomor.

 

Raziskave so pokazale, da se z naraščanjem deleža očetov, ki skrbijo za otroke,  povečuje tudi enakost spolov v zasebnem oz. družinskem življenju ter na trgu dela. Na Islandiji so ugotovili, da je nujno, da je pravica do dopusta za očete individualna, saj jo bodo zaradi tradicionalne razdelitve vlog sicer izrabile ženske. Mednarodna raziskava na tem področju je pokazala prednosti vključenosti moških v skrb za otroke: zmanjšajo se tvegana vedenja moških (npr. alkoholizem, slabša skrb za zdravje, samomorilnost), bolj so ozaveščeni o zdravju ter živijo dlje. Hkrati imajo ti moški tudi boljši in tesnejši odnos z otrokom v zgodnjem razvoju in kasneje v življenju. V nordijskih državah so delodajalske organizacije sprva nasprotovale očetovskemu dopustu, zdaj pa ga podpirajo. Delodajalci so namreč ugotovili, da so ženske bolje izobražene kakor moški in se zavedajo, da potrebujejo človeški kapital, če želijo tekmovati na globalnem trgu. Hkrati pa imajo tudi bolj zadovoljne, predane in zavzete zaposlene moške in ženske.

 

Na Islandiji so leta 1994 uvedli možnost deljenega skrbništva nad otroki v primeru ločitve oz. razpada partnerske skupnosti, od leta 2006 je takšna možnost skorajda pravilo, od leta 2013 lahko takšno obliko skrbništva uvedejo sodišča, saj izhajajo iz tega, da je za otroke bolje, če sta skrbnika oba starša, moški pa tako bolj enakovredno sodelujejo pri skrbi tudi na dolgi rok. 

 

     

 Foto: Tjaša Barbo

 

OKROGLA MIZA: 

 

Roman Kuhar, predavatelj na Filozofski fakulteti, je uvodoma poudaril, da je potrebno upoštevati, da ne obstaja zgolj ena moškost, ampak da obstajajo moškosti, saj moški niso homogena skupina. Žrtve tako imenovane hegemonske moškosti, torej moškosti, ki se povezuje s fizično močjo, heteroseksualnostjo, avtoritativnostjo ter neodvisnostjo, pa niso samo ženske, ampak tudi moški. Posameznik namreč zaradi neustrezanja tem normativom čuti nemoč, čeprav ima občutek, da mu moč pripada.

 

Gregor Majdič, raziskovalec iz Centra za genomiko na Veterinarski fakulteti, je govorilo biološki različnosti spolov ter poudaril, da se biološke razlike ne smejo zlorabljati za družbene utemeljitve neenakosti. Poudaril je, da raziskave sicer dokazujejo razlike med ženskimi in moškimi možgani, vendar med njimi ni hierarhije, nobeni niso boljši, le drugačni so. V preteklosti se je na marsikaterem področju zanemarjalo biološke razlike – npr. pri testiranju varnosti avtomobilov so uporabljali lutke tipičnih moških, zaradi česar so bili avtomobili manj varni za ženske in za netipične moške. Podobno je pri jemanju zdravil, kjer je znanost že prišla do dognanj, da moško in žensko telo lahko enako količino istega zdravila presnavljata drugače, kar vpliva tudi na stranske učinke. Znanost tudi pri preizkušanju zdravil ne upošteva dovolj spola – poskusi se izvajajo večinoma na živalih moškega spola, enako velja za klinična testiranja, kjer so zdravila pogosteje testirana na moških.

 

Tomaž Flajs, gestalt psihoterapevt, je spregovoril o občutkih sramu, ko ljudje doživljamo, da nismo sprejeti, potreba po sprejetosti pa je ena temeljnih človeških potreb. Zasramovanje lahko posledično deluje kot način socialne kontrole. V procesu socializacije moških in žensk je zasramovanje eno temeljnih orodij, da ravnamo tako kot od nas pričakujejo. Glede izražanja čustev je povedal, da ne gre toliko za to, da moškim ni dovoljeno izražati čustev, jim pa ni dovoljeno izražanje določenih čustev, npr. sramu, strahu, dovoljeno pa jim je izražati jezo, prezir, gnus, vzburjenost. Velik tabu so tako izražanje bližine, topline, telesnega stika med moškimi.

 

Jasna Podreka, asistentka na Filozofski fakulteti, je spregovorila o tem, kdaj in zakaj moški postanejo v intimnem odnosu najnevarnejši. Njena raziskava moških, ki so umorili svoje partnerice, je pokazala, da so to praviloma moški, ki izražajo tradicionalna stališča, so bili vzgojeni strogo patriarhalno, gojijo prepričanje, da jim mora biti partnerica podrejena. Gre za nesamozavestne posameznike, ki ne dosegajo ideala hegemonske moškosti, nevarni pa postanejo, ko postane njihova moč v odnosu ogrožena – ko se jim partnerica npr. upre ali odide iz nasilnega odnosa. Ocenila je, da v Sloveniji ne delamo dovolj na področju preventive, nimamo raziskav o razlikah med nasilnimi in nenasilnimi moškimi ter nimamo prilagojenih pristopov za posamezne skupine moških. Poudarila je tudi, da imaš v 21. stoletju v Sloveniji, če se zavzemaš za enakost spolov, občutek, da plavaš proti toku, saj družba ne ve, kaj je feminizem in ga napačno razume kot nekaj, kar bo ogrozilo družbo, ne pa kot nekaj, kar bo prineslo pozitivne spremembe.

 

Ivan Kukuljan, predstavnik Študentskega društva Iskra,je poudaril, da so bili v Sloveniji največji koraki narejeni v obdobju socializma, ko se je ženske vključilo v javno sfero ter se podružbilo veliko skrbstvenega dela (vrtci, domovi za stare …), feminizem pa je bil del sistemske doktrine. Danes, v obdobju kapitalizma, pa so najpomembnejši dobički, zato je nujno, da ne pozabimo na naslavljanje sistemske komponente ter da ohranimo vzpostavljene sisteme, čeprav bi bilo ceneje, če jih ne bi bilo – npr. bilo bi ceneje, če ne bi bilo vrtcev, davki bi bili nižji, ženske so cenejša delovna sila, če so zaposlene za polovični delovni čas itd. Vplivi takšnega razmišljanja se že kažejo v množičnih oblikah prekarnih zaposlitev, ki bodo bolj prizadele ženske. Velika težava današnjega časa so tudi tako imenovani ženski časopisi, ki so nagnjeni k podpiranju patriarhata ter mlade ženske odvračajo od politične participacije.

 

Ingólfur Gíslason, profesor na Islandski univerzi, je pojasnil razloge, zakaj moški, ki izvajajo skrbstveno delo, živijo dlje. Ti moški namreč otroke vodijo tudi k zdravnicam/zdravnikom, kar pomeni, da jim ta prostor postane domač ter posledično bolje poskrbijo tudi zase. Kot moški ni naletel na težave, ker se ukvarja z enakostjo spolov, ker je islandska družba na splošno sprejela, da morajo imeti moški in ženske enake možnosti, zato je bilo vključevanje moških zelo dobrodošlo, poudaril pa je da je bilo pomembno tudi to, da v devetdesetih letih še ni bilo socialnih medijev, kjer bi moški, ki nasprotujejo enakosti spolov, lahko izražali svojo jezo.

 

II. Moški v boju s stereotipi

NORVEŠKA IZKUŠNJA (video posnetek)

dr. Jørgen Lorentzen (Univerza v Oslu)

OKROGLA MIZA (video posnetek)

dr. Jørgen Lorentzen (Univerza v Oslu)

dr. Živa Humer (Mirovni inštitut)

Siniša Borovičanin (Viški vrtci)

Aljoša Bagola (Pristop)

Povezovalec: dr. Iztok Šori

 

Norveško izkušnjo, predvsem s spreminjanjem vloge očetov pri skrbi za otroke ter z bojem proti stereotipom, je predstavil Jørgen Lorentzen, profesor in raziskovalec na Centru za raziskave spolov na Univerzi v Oslu. Na Norveškem, zgodovinsko gledano, ni bilo vedno stroge delitve dela zunaj in znotraj hiše oziroma med moškimi in ženskami. Tako so imeli v 18. in 19. stoletju očetje izredno pomembno vlogo, zlasti na podeželju in v kmečkih gospodarstvih, ženske pa so opravljale številna opravila zunaj hiše. Ženske so bile ekonomsko pomembne.

 

 

Foto: Tjaša Barbo

 

Z idealiziranjem matere se srečamo šele konec 19. in v začetku 20. stoletja: oče postaja vse bolj hranitelj družine, mati pa se zapira v hišo. Strogo ločeni ali dualni družinski sistem se vzpostavi v obdobju 1927-1970; gre za obdobje, v katerem se vloge v družinski ekonomiji razdeljene oziroma ločene glede na spol; koncept matere kot skrbnice in očeta kot hranitelja družine za moškega pomeni, da ni več del družine, temveč se ga postavi zunaj družine; skrbi le še za finance, medtem ko ženska skrbi le še za dom.  Gre za obdobje, ki je žensko vrglo iz ekonomije, moškega pa iz družine. Podobni procesi so potekali tudi drugje po Evropi. To je dokaz, da gre za zgodovinsko pogojene procese in da skrb za otroke in družino nikakor ni "naravna" naloga žensk, skrb za finančno plat družine pa ne "naravna" vloga moških.   

Danes je za norveškega moškega sprejemljivo in "normalno", da je lahko dober, ljubeč, skrben oče, torej oče, ki izkazuje ljubezen. To je zelo pomembno, kajti to, da lahko izkazujejo ljubezen do otrok, je odločilno spremenilo način razmišljanja moških. Moški se čedalje bolj zavedajo, kako ključno je, da ne zamudijo niti enega dneva v razvoju svojih otrok. Tudi norveška družba se zaveda, da je za razvoj otroka nujno ljubeče okolje, pri čemer je pomembno, da mu izkazuje ljubezen tudi oče.      

Danes je Norveška država z visoko stopnjo formalne in tudi dejanske enakosti, čeprav se še vedno srečuje z nekaterimi spolnimi stereotipi. Toda s sistematičnim vključevanjem moških kot vzgojiteljev v vrtce, zlasti od 90. let naprej, ko so si zadali cilj 40-odstotne zastopanosti, so dosegli, da skrb za otroke v vrtcih ni več samo žensko opravilo. Norveška je tudi v samem vrhu sicer redkih držav (zlasti skandinavskih), kjer moški v veliki meri sodelujejo pri družinskih opravilih, kot sta skrb za otroke in gospodinjska dela.  

 

    

Foto: Tjaša Barbo

 

OKROGLA MIZA

Iztok Šori, raziskovalec na Mirovnem inštitutu, je uvodoma izpostavil, da se moški v vsakdanjem življenju pogosto soočajo s stereotipi, ki ohranjajo obstoječe vzorce in preprečujejo napredek na področju večjega vključevanja moških v skrbstveno delo. Kljub temu, kar se tiče moških kot očetov, so moški v Sloveniji bolj kot v preteklosti vključeni v procese vzpostavljanja enakosti, toda ne organizirano in sistematično, temveč bolj kot posamezniki.

 

Živa Humer, raziskovalka z Mirovnega inštituta, je predstavila nekaj rezultatov najnovejše raziskave o očetih pri nas. Če lahko na Norveškem govorijo o "revoluciji", tako zelo se je spremenil položaj očetov, pri nas tega ne moremo. Kljub temu je zaslediti nekatere velike spremembe na področju družin v zadnjih petih, desetih letih: družine so postale bolj raznolike, zmanjšala se je velikost gospodinjstev, priča smo upadanju rodnosti, zvišanju starosti mater ob rojstvu otroka, število žensk, ki postanejo matere, se znižuje, narašča število enostarševskih družin, povečuje se trend deljenega skrbništva itd. Poleg tega vse raziskave v Sloveniji kažejo, da lahko govorimo o večjem trendu vključenosti moških v skrb za otroke, opazen je torej trend aktivnega očetovstva. Ne le, da so se v Sloveniji moški vrnili v porodne sobe, ampak je iz najnovejših raziskav razvidno, da je prišlo do pomembnih premikov v zaznavanju očetov samih. Očetje namreč menijo, da je najpomembnejši element v odnosu oče-otrok oz. pri skrbi za otroka emotivna podpora, kar pomeni, da dajejo velik pomen čustveni komponenti. Najmanjši premik v zadnjih desetletjih, kar zadeva odnose med spoloma v družine, je bil narejen glede delitve dela v gospodinjstvu. Tukaj ni bilo nobenega napredka.    

 

Aljoša Bagola, kreativni direktor Pristopa, je poudaril, da se mu zdi vloga očeta, tudi na podlagi osebne izkušnje, izredno izpolnjujoča, zato se mu zdi družba, ki moškim preko vsiljevanja stereotipnih vzorcev zapoveduje, da naj se ne ukvarjajo z otroki, ker to ni njihova naloga, izredno škodljiva. Osebno meni, da se ambicioznost in ukvarjanje z otroci ne izključujeta, ampak ravno kombinacija obojega prinaša največjo izpolnitev, čustveno in poklicno. Kar se tiče medijev in oglaševanja, je prikazovanje spolov zelo omejeno stereotipno, v stilu znane fraze, da se ženske kažejo, moški pa delujejo. Moški se pojavljajo v oglasih kot "nerodni očetje", ki sami niso sposobni poskrbeti za dom in otroke, ampak potrebujejo vsemogočno "sveto mater", da jih reši iz zagate; ženske so bodisi obsedene z videzom ali pa skrbjo za dom in se spopadajo z nevarnimi bakterijami ter z vsemi drugimi nevarnostmi, ki prežijo na dom. T.i. uravnoteženost oz. tako opevana demokratičnost medijev je le navidezna in ne obstaja. Oglaševanje je tudi ustvarjenje potreb in celo pri reklamah, namenjenim otrokom, lahko opažamo, da nekateri izdelki, ki so bili prej namenjeni obema spoloma, ne obstajajo več kot "skupni" - namenoma se poudarja ločenost po spolu.  Potrebujemo torej drugačno medijsko vzgojo, saj je izbirni predmet medijska vzgoja preveč zastarel in nikakor ne more konkurirati družabnim omrežjem, kjer mlada dekleta tekmujejo, katera bo dobila več "všečkov" za seksualizirane fotografije.

 

Siniša Borovičanin, vzgojitelj v Viških vrtcih in raziskovalec na področju psihoanalize, je predstavil svojo osebno zgodbo, kako je kot moški vstopil v vrtčevsko institucijo in pri tem naletel na množico stereotipov. Marsikomu se je zdelo nenavadno, da se kot moški ukvarja s skrbstvenim delom in spraševali so ga ali je to njegovo delo res stalno, češ da se bo kdaj kasneje verjetno posvetil drugim, "pomembnejšim projektom". Vprašal se je, ali ni v resnici skrajno neobičajno, da v družbi velja kot samoumevno, da naj bi bil samo en spol - ženske - zainteresiran za ukvarjanje z otroki, medtem ko za drugi spol - moške - to delo naj ne bi bilo primerno. Ali ni pomembno, da se oba spola ukvarjata z otroci na način, da jih skušata razumeti, kako vidijo svet? Zavzel se je za to, da bi se v prihodnje v delo z otroki v vrtcih moški bolj vključevali, saj je sedaj med strokovnim osebjem v vrtcih samo 2 odstotka moških. Njihova vključitev bo zagotovo bolj obogatila tudi otroke, ki imajo sedaj le vzorec, da se z otroki ukvarjajo ženske.

 

Jørgen Lorentzen, profesor in raziskovalec na Centru za raziskave spolov na Univerzi v Oslu, je predstavil položaj očetov na Norveške, kjer je prišlo v zadnjem času do ogromnih premikov. Kar 40 odstotkov domačih obveznosti naj bi po novem opravljali moški, predvsem so prevzeli skrb za otroke. Pokazalo se je, da ima večja vključenost moških v skrb za otroke in domača opravila zelo pozitivne posledice za moške, saj so čustvena vez z otrokom, dajanje in sprejemanje ljubezni ter drugi procesi v odnosu oče - otrok vplivali na dvig kakovosti njihovega življenja. Na Norveškem so bili izredno uspešni tudi pri vključevanju moških v delo v vrtcih, saj imajo med vzgojitelji med 40 in 50 odstotkov moških. Meni, da so na splošno v družbi največje žrtve patriarhata pravzaprav moški. Veliko se jih "izgubi" po ločitvah, žalost in stres utapljajo v alkoholu, in če niso prej skrbeli za otroke, niti ne morejo pričakovati skrbništva. Prepričan je tudi, da moški v resnici izkusijo več nasilja kot ženske, čeprav ne v intimnih odnosih, kjer so žrtve nasilja res ženske, ampak zunaj družine. To pa je tema, o kateri se le redko govori, saj je na žalost povezava med moškostjo in nasiljem v naši družbi še vedno prisotna kot nekaj samoumevnega.   

 

V nadaljnji razpravi so razpravljalke in razpravljalci izpostavili tudi, da starševski dopust kot spolno nevtralni ukrep ne deluje, saj ga jemljejo skoraj izključno samo ženske, ampak je treba po zgledu nordijskih držav uvesti očetovski dopust kot individualno in neprenosljivo pravico. Trenutno v Sloveniji velik del očetov jemlje očetovski dopust, toda skupaj z mamo po rojstvu otroka. Zelo pomembno bi bilo, da bi oče preživel del dopusta sam z otrokom, saj šele to omogoča vzpostaviti pristno očetovsko vez brez "nadzora" matere, hkrati pa tudi večjo vključenost v prevzemanje drugih domačih opravil, na primer gospodinjskega dela.

 

 

III. Razprava in zaključek

 

POVZETKI RAZPRAVE(video posnetek)

mag. Maruša Gortnar (MDDSZ)

dr. Tomaž Deželan (Fakulteta za družbene vede)

 

 

Posvet je imel tudi povsem konkreten rezultat, saj se je zaključil z napovedjo vzpostavitve platforme moških za enakost spolov. Platforma bo delovala kot iniciativa, v okviru katere se bo v prihodnje odprl prostor za nadaljnje razprave o vlogi moških kot zaveznikih in nosilcih sprememb pri ustvarjanju družbe, v kateri bomo imeli tako ženske kot moški enake možnosti in priložnosti za razvoj svojih potencialov, pri čemer spol ne bo ovira.

V okviru platforme se moški vidijo kot dejavni akterji, ki bodo po zgledu podobnih tujih in mednarodnih iniciativ oziroma organizacij prispevali k preseganju tradicionalističnih in patriarhalnih razumevanj moškosti ter s tem k odpravi neenakosti v družbi.

 

 

 

 

 

 

Enakost spolov - mislimo globalno, delujmo lokalno (Brdo pri Kranju, 27. 5. 2015)

 

 

5. tematski posvet je bil v sredo, 27. maja 2015 na Brdu pri Kranju. Osrednja tema posveta, ki so se ga udeležili koordinatorji in koordinatorice za enake možnosti na lokalni ravni, predstavniki in predstavnice občinskih uprav, centrov za socialno delo, vrtcev itd., je bila uspešno načrtovanje in izvajanje politike enakosti spolov v občinah. 

 

UVOD V TEMATIKO

 

 

ISLANDSKA IZKUŠNJA

 

 

 

Svetovalka za enakost v občini Reykjavik, Halidόra Gunnarsdόttir, je  predstavila islandsko izkušnjo vključevanja enakosti spolov v občinsko politiko. Islandija spada med države z najvišjim indeksom enakosti spolov in je bila po zadnjem poročilu Svetovnega gospodarskega foruma na prvem mestu med 142 državami, ki jih poročilo zajema.  Uporaba novih pristopov in orodij za spodbujanje enakosti in raznolikosti  je pomembno izboljšala življenje ljudi v lokalnem okolju.  V Reykjaviku imajo namreč  poseben svet za človekove pravice, ki se ukvarja s potrebami različnih skupin prebivalcev in prebivalk in vsake štiri leta pripravi tudi akcijski načrt za enakost. Ta vsebuje načrt ukrepov, ki upoštevajo vidik spola in drugih osebnih okoliščin. Pri tem je pomembno, da njihov občinski proračun ni spolno slep, ampak občutljiv za vidik spola: vprašajo se na primer, zakaj nekaterih storitev, namenjenih tako ženskam kot moškim, ne uporabljata oba spola enako in kaj lahko storijo, da bi povečali dostopnost. »Presenečeni smo bili«, je še izpostavila, »kolikokrat smo ugotovili, da moramo nekaj spremeniti, če želimo naše storitve približati tako ženskam kot moškim. A bistveno je to, da smo se sploh vprašali, zakaj take razlike med spoloma, kje so vzroki, poiskali podatke, naredili analizo, poiskali prave ukrepe, nato pa smo uspeli te storitve izboljšati in doseči enako dostopnost za oba spola. Ne morete si misliti, kakšen napredek smo dosegli! Na podlagi rezultatov teh analiz smo uspeli oblikovati tudi bolj ciljno in jasno usmerjen proračun«.    

 

 

NAČRTOVANJE POLITIKE ENAKOSTI SPOLOV V OBČINI

 

Kako lahko zastavimo enakosti spolov prijazno občinsko politiko, je ponazorila na primeru MO Ljubljana Simona Topolinjak, koordinatorica za enake možnosti žensk in moških v tej mestni občini. Izpostavila je rešitve, s katerimi so uspeli povečati dostopnost javnega prevoza, izboljšati javne in podporne storitve za varstvo otrok, storitve za starejše, storitve skrbi za druge člane in članice, ki potrebujejo podporo ter povečati socialno vključenost ranljivih skupin. Na občini podpirajo tudi izvajanje socialno-varstvenih programov, namenjenih ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, pa tudi programe, ki se ukvarjajo s povzročitelji nasilja.  Po njenem mnenju bi lahko v Sloveniji na lokalni ravni na to temo naredili še več, »če bi vse občine ob dnevih boja proti nasilju nad ženskami v sodelovanju z nevladnimi organizacijami pripravile in izvedle posebne dejavnosti, namenjene boju proti nasilju«.

 

Kaj imata skupnega prostorsko načrtovanje in enakost spolov? Veliko, je prepričana Vlasta Vodeb z Urbanističnega inštituta RS, ki je poudarila pomen integracije vidika spola v prostorsko načrtovanje. Rezultat je namreč povsem konkreten: izboljšanje vsakdanjega življenja ljudi. Gre za načrtovanje prostorov tako, da se upoštevajo dejanske in obenem različne potrebe prebivalcev in prebivalk, prilagojene in usklajene z različnimi dejavnostmi, ki jih opravljajo. Gre za zagotavljanje varnih javnih prostorov, dostopnih za vse, za omogočanje boljših možnosti za življenje in delo. In to v Evropi marsikje že počnejo – moči so združili urbanisti in  urbanistke ter arhitekti in arhitektke in nastale so strokovne podlage (prostorski načrti, občutljivi za spol), ki so jih občine podprle in začele izvajati. 

 

OD TEORIJE K PRAKSI (RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI)

 

Kaj vemo o starejših moških v naših občinah - kako živijo v enočlanskih gospodinjstvih? In kaj o starejših ženskah, ki živijo same – kdo skrbi zanje? In kaj vemo o naših najmlajših, o otrocih in njihovih starših, z vidika usklajevanja družinskega in poklicnega življenja? Je delovni čas vrtcev prilagojen potrebam staršev? Ima občina posluh za počitniško varstvo otrok nižjih razredov osnovne šole in ali je to časovno prilagojeno potrebam zaposlenih staršev? In kaj vemo o brezposelnih v naši občini – ali moški brezposelnost doživljajo drugače kakor ženske? Kaj vemo o ovirah za vstop žensk v podjetništvo? Kakšna je spolna struktura občinskih svetov? Kako  lahko olajšamo življenje vsem tem različnim skupinam ljudi z različnimi potrebami na lokalni ravni ter kaj lahko storimo, da odstranimo ovire, ki preprečujejo polno izrabo njihovih potencialov in uresničenje enakih možnosti vseh prebivalk in prebivalcev neke občine? Načrti za enakost spolov, ki jih pripravljajo občine, naj bi po mnenju Sonje Robnik iz Sektorja za enake možnosti opredelili najbolj kritična področja, določili prioritete in ključne deležnike. »Manj je včasih več, bistveno je, da je načrt jasen in izvedljiv«, je poudarila.

 

Lokalne skupnosti naj vsekakor izkoristijo tudi možnost sofinanciranja iz sredstev EU ter s svojimi programi spodbujajo enakost spolov, je občine pozvala vodja Sektorja za enake možnosti Maruša Gortnar. Velikokrat lahko z majhnimi koraki, na primer samo s tem, da smo na stvari pogledamo tudi z vidika spola, naredimo veliko, pa to ne zahteva posebnih finančnih vložkov, je še dodala.    

 

 

Da MO Ljubljana ni edina občina, dejavna na področju enakosti spolov, so v razpravi dokazali številni predstavniki in predstavnice drugih slovenskih občin, kot so Ptuj, Dolenjske Toplice, Moravske Toplice itd. Gasilska društva, ki si prizadevajo vključiti čim več žensk; vinogradniško društvo z ženskim vodstvom; občinski akti, napisani v obeh spolnih slovničnih oblikah; programi za spodbujanje ekonomske neodvisnosti ranljivih skupin žensk; objave v občinskih glasilih, ki spodbujajo mlade k razmišljanju na temo spolnih stereotipov; spodbude za zaposlovanje žensk v tradicionalno moških poklicih – to je le nekaj primerov dobrih praks, po katerih se velja zgledovati. 

 

 

 

 

 

Posvet ob mednarodnemu dnevu kmečkih žensk

 

6. tematski posvet je bil v petek, 9. oktobra 2015, v Bistrici ob Sotli. Posveta ob mednarodnem dnevu kmečkih žensk (15. oktober) so se udeležili in udeležile članice društev kmečkih žensk, lokalnih skupnosti, zavoda za zaposlovanje, kmetijsko gozdarskih zavodov in nevladnih organizacij.

 

 

Namen posveta je bil spregovoriti o položaju kmečkih in podeželskih žensk v Sloveniji ter njihovih izzivih za prihodnost. Posvet je priložnost za vse, da tudi s svojim mnenjem sodelujejo v razpravi, katere cilj je podrobneje osvetliti zlasti naslednje vidike omenjene tematike:

  • Kakšen je položaj kmečkih in podeželskih žensk v Sloveniji danes? So v zadnjih dveh desetletjih opazne kakšne spremembe?
  • Kako zelo se razlikujejo življenja kmečkih, podeželskih in mestnih žensk?
  • Kakšni so odnosi med spoloma in generacijami na kmetijah v Sloveniji?
  • Ali delo na kmetiji ženskam omogoča ekonomsko neodvisnost? Kaj pa socialno varnost? Kako je poskrbljeno za pokojninsko in invalidsko zavarovanje?
  • S kakšnimi stereotipi se še vedno srečujejo kmečke ženske? Ali se stereotipi s časom spreminjajo?
  • Kakšen vpliv na delo in življenje kmečkih in podeželskih žensk ima razvoj novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij? Ali so le-te izboljšale njihovo življenje?
  • Ali pri delu na kmetiji sploh obstaja delitev med poklicnim in zasebnim življenjem? Kako kmečke in podeželske ženske usklajujejo delo in zasebno življenje?
  • Kako je z dostopnostjo do zdravstvenega varstva, vrtcev, šol na podeželju - so storitve in delovni čas prilagojeni potrebam kmečkega prebivalstva?

 

POZDRAVNA NAGOVORA

Županobčine Bistrica ob Sotli, Franjo Debelak, je poudaril pomen združevanja kmečkih in podeželskih žensk v društva in njihovo vlogo pri soustvarjanju občinske politike, Maruša Gortnar, vodja Sektorja za enake možnosti, pa je izpostavila še pomembno vlogo društev pri izobraževanju in ozaveščanju o številnih tematikah, od nasilja nad ženskami do ekonomske neodvisnosti.

 

 

 

UVOD V TEMATIKO

 

Uvodni del posveta je bila predstavitev evropske raziskave, ki je preučevala razlike v življenju mestnega in podeželskega (kmečkega) prebivalstva – Majda Černič Istenič, izredna profesorica na Biotehniški fakulteti, je izpostavila, da v državah z višjimi dohodki razlik na področju dohodka in prikrajšanosti življenjskega standarda praktično ni; mestno prebivalstvo je npr. v slabšem položaju glede velikosti stanovanj, na vzhodu Evrope je več samooskrbnih gospodinjstev, v bogatih državah so minimalne razlike glede izobrazbe in uporabe interneta - v teh državah je nezaposlenost problem mest, v revnejših ravno obratno, na podeželju ženske poročajo o manj stresa kot moški, v mestih ravno obratno. V manj bogatih državah je precej nezadovoljstva glede usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja; kar se tiče dostopa do dela in šole, pa je čas vožnje v mestih in na podeželju podoben. Pri subjektivnem zaznavanju blaginje pa med podeželjem in mestom ni bistvene razlike, je pa stopnja optimizma nekoliko višja v mestih.

 

 

OKROGLA MIZA Z RAZPRAVO

Sodelujoče in sodelujoči: 

  • dr. Majda Černič Istenič (izredna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani) 
  • Irena Ule (predsednica Zveze kmetic Slovenije)
  • Jožica Stadler (članica odbora Društva kmetic Ajda)
  • Majda Gazvoda (koordinatorica za enake možnosti žensk in moških v občini Dolenjske Toplice)
  • Milenca Krajnc (županja občine Kozje)
  • Franjo Debelak (župan občine Bistrica ob Sotli)

Osrednji del posveta je bila okrogla miza, na kateri je beseda tekla o tem, kakšen je položaj kmečkih in podeželskih žensk v Sloveniji danes, kakšni so odnosi med spoloma in generacijami na kmetijah v Sloveniji, ali delo na kmetiji ženskam omogoča ekonomsko neodvisnost in socialno varnost, kako kmečke in podeželske ženske usklajujejo delo in zasebno življenje, kako je z dostopnostjo do zdravstvenega varstva, vrtcev, šol - so storitve in delovni čas prilagojeni potrebam kmečkega prebivalstva. Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, je izpostavila, da je večina prevzemnikov kmetij moških, pri čemer se srečujemo tudi s spolnimi stereotipi o tem, da ženske niso primerne gospodarice in tako v veliko primerih kmetijo prevzame zet in ne hči. Da lahko na splošno rečemo, da so ženske na kmetijah precej odvisne od moških, se je strinjala tudi Milena Krajnc, županja občine Kozje, in dodala še, da so v mlajših generacijah opazni premiki od tradicionalne delitve vlog, saj mlajši moški tudi gospodinjijo. Majda Gazvoda, koordinatorica za enake možnosti v občini Dolenjske Toplice, je opozorila, da na kmetijah obstaja tudi problem samskih mladih moških, saj se ženske ne odločajo za tak način življenja in da je zelo malo žensk, ki pridejo na kmetijo iz mestnega okolja. Tudi sama pa opaža, da ženske na kmetijah opravljajo vedno več tradicionalno moških opravil, da pa trend v obratni smeri ni tako izrazit, saj moški tradicionalno ženskih opravil ne prevzemajo v tolikšni meri. S tem se je strinjala tudi Jožica Stadler iz Društva kmetic Ajda, in dodala še, da je kmetija način življenja in da kmetija propade, če ne vlaga v razvoj. Majda Černič Istenič z Biotehniške fakultete je dodala še, da je klima v družinah, kjer je ženska (so)lastnica kmetije, drugačna, saj ima tam ženska večjo možnost soodločanja o kmetiji ter investicijah. V razpravi glede vprašanja ekonomske neodvisnosti kmečkih žensk so se govorke in govorci strinjali, da je ključni problem birokratizacija dopolnilnih dejavnosti, ki pomenijo zlasti za ženske pomemben vir dohodka, ter da je birokratizacija postala že kontraproduktivna.

Posvet o krepitvi politike enakosti spolov na ministrstvih (21. - 22. 12. 2015)

 

Namen posveta je bil okrepiti vlogo koordinatoric in koordinatorjev za enake možnosti žensk in moških na ministrstvih ter spodbuditi povezovanje in izmenjavo dobrih praks, v skladu s sklepom Vlade RS z dne 5. 3. 2015 o nujnosti krepitve politike enakosti spolov v Sloveniji.

 

Glavno vsebinsko usmeritev za izvajanje politike enakosti spolov na posameznih ministrstvih v prihodnjem obdobju predstavljata dva ključna dokumenta, in sicer Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2015-2020, ter Sklepne ugotovitve Odbora OZN za odpravo diskriminacije žensk o združenem petem in šestem periodičnem poročilu RS o izvajanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Ministrstva bodo, vsako na svojem področju, v skladu z Zakonom o enakih možnostih žensk in moških (2002) vsaki dve leti pripravila periodične načrte za izvajanje nacionalnega programa ter v skladu s Sklepom Vlade RS proučila priporočila Odbora OZN za odpravo diskriminacije žensk ter sprejela ustrezne ukrepe.

 

 

 

Udeleženke in udeleženci so izmenjali poglede na to, kako zagotoviti, da bodo ministrstva ukrepe in politike sistematično presojala z vidika spola oziroma v vseh fazah njihovega izvajanja upoštevala možne posledice na položaj žensk in moških. Poudarili so, da imajo koordinatorice in koordinatorji predvsem svetovalno, usmerjevalno in spodbujevalno vlogo. Za lažje izvajanje teh nalog bo MDDSZ oziroma Sektor za enake možnosti v dogovoru s koordinatorji in koordinatoricami sklical tudi ciljno usmerjene sestanke po posameznih ministrstvih. Sprejet je bil tudi sklep, da se okrepi medsebojno obveščanje in sodelovanje med Sektorjem in ministrstvi, podporo je dobil tudi predlog, da se okrepi pomen in položaj koordinatorjev in koordinatoric, katerih mandat trenutno ni jasen, prav tako ni dovolj natančno opredeljeno, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj se naloge izvajajo.

 

 

Dajmo enakost spolov v medije! (19. 5. 2016)

 

8. tematski posvet je bil 19. maja 2016 v Ljubljani.

 

Namen posveta je bil spregovoriti o pomenu enakosti spolov v medijih. Mediji, ki se jih pogosto imenuje tudi četrta veja oblasti, so namreč pomemben deležnik pri oblikovanju in izvajanju politike enakosti spolov. Kdo odloča o tem, kaj se bo predvajalo na televizijskih zaslonih ali na radijskih postajah? Kakšna je zastopanost in podoba žensk in moških v medijih? Kako mediji vplivajo na poglabljanje stereotipov oziroma bi lahko vplivali na njihovo preprečevanje? Katera področja so medijsko bolj pokrita? Kje na lestvici enakosti spolov se nahajajo slovenski mediji v primerjavi z mediji v drugih evropskih državah? O vsem tem in še več bo tekla beseda na okrogli mizi o enakosti spolov v medijih. Pred tem pa bosta izkušnje in znanje s področja enakosti spolov v medijih z nami delila tudi Ragnhild Mølster, predstavnica Nordic Gender & Media Forum, in Maurizio Mosca, predstavnik Evropskega inštituta za enakost spolov.

 

 

PROGRAM POSVETA

 

 

8.00 - 9.00                            Registracija udeleženk in udeležencev
9.00 - 9.05

Pozdravni nagovor

Martina Vuk, državna sekretarka, MDDSZ

 

9.05 - 9.35

Metode, orodja in primeri dobrih praks na področju enakosti spolov v medijih

Maurizio Mosca, EIGE

 

9.35 - 10.05

Na poti sprememb: norveški primeri dobrih praks s področja enakosti spolov v medijih

Ragnhild Mølster, Nordic Gender & Media Forum

 

10.05 - 10.20

Razprava

 

10.20 - 10.40

Odmor 

 

10.40 - 12.40          

Okrogla miza o enakosti spolov v medijih

Razpravo vodi: Roman Kuhar

 

Sodelujejo:

 

  • Aljoša Bagola, partner in izvršni kreativni direktor Pristop Creative
  • Nataša Briški, novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista
  • Ragnhild Mølster, predstavnica Nordic Gender & Media Forum
  • Maurizio Mosca, predstavnik Evropskega inštituta za enakost spolov
  • Brankica Petković, raziskovalka na Mirovnem inštitutu 

 

12.45 - 13.30                                Pogostitev in druženje