Skoči na vsebino

IZMENJAVA DOBRIH PRAKS

Izmenjava dobrih praks - študijski obisk s področja enakosti žensk in moških na Islandiji (23. in 24. 5. 2017) za projektne partnerje

OBČINA REYKJAVIK

O enakosti žensk in moških na Islandiji Kljub temu da je Islandija v samem vrhu držav na področju enakosti spolov (ne lestvicah Svetovnega gospodarskega foruma že nekaj let zaseda prvo mesto pri merjenju indeksa enakosti spolov - Slovenija je na teh lestvicah osma), je neenakost še vedno prisotna, kar se odraža na naslednjih področjih: plačna vrzel, nasilje v družini, zastopanost žensk v medijih, zastopanost žensk v gospodarskih družbah, zastopanost in prepoznavnost žensk v glasbi in umetnosti,  stopnja samomorilnosti moških, uporaba drog (moški odvisniki), razlika v povprečni starosti žensk in moških.

 

O občini

Občina Reykjavik šteje približno 122.000 prebivalk in prebivalcev. Je največja občina na Islandiji (teh je skupaj 74). Na Islandiji so občine odgovorne za vrtce, osnovne šole, upravljanje z odpadki, socialne storitve, urbanizem, javni prevoz, storitve za starejše občanke in občane ter ljudi z različnimi oviranostmi. Občina Reykjavik, ki je eden največjih delodajalcev na Islandiji, je zelo dejavna tudi na področju človekovih pravic - že leta 2006 je na tem področju sprejela posebno politiko, ima tudi akcijske načrte za njeno izvajanje.

 

Enakost žensk in moških v občini

Na Islandiji je uveljavljen koncept enakosti spolov, ki po vzoru skandinavskega modela analizira vse družbene skupine po spolu (t. i. intersekcijski pristop). Vedno večji poudarek se daje politiki človekovih pravic, ki je razumljena širše kot politika enakosti spolov, saj vključuje več statusov, in sicer: invalidnost, barva polti, tip telesa, spolna identiteta, zdravstveno stanje, družbeni razred, jezik, politično prepričanje in spolno usmerjenost. Poudarjajo pa, da je spol rdeča nit vseh družbenih okoliščin.

 

Načrtovanje proračuna z upoštevanjem vidika spola

Pri vseh projektih je potrebno upoštevati vidik spola, še posebej pri načrtovanju proračuna, ko gre za razporejanje davkoplačevalskega denarja. Na občini Reykjavik ima vsak oddelek predstavnico/predstavnika v usmerjevalnem odboru za pripravo proračuna, ki upošteva vidik žensk in moških. Najprej so na tak način pripravili dva večja projekta, zdaj pa morajo biti vsi projekti ovrednoteni z vidika, kaj pomenijo za ženske in kaj za moške in za ostale skupine, ki so del politike enakosti spolov. Na občini so še posebej pozorni, da vidik spola upoštevajo tudi pri zmanjševanju stroškov, saj je tudi tukaj pomembno vedeti, kaj to pomeni za ženske in kaj za moške ter druge skupine.

 

Projekt Skupaj proti nasilju

Leta 2015 je Občina Reykjavik, v sodelovanju z drugimi projektnimi partnerji, začela z izvajanjem projekta Skupaj proti nasilju. 42 % žensk, starih od 18 do 66 let, je imelo izkušnjo z nasiljem. 22 % žensk iste starostne skupine je imelo izkušnjo z nasiljem v intimno-partnerskem odnosu. Pred omenjenim projektom je v primeru prijave nasilja posredovala zgolj policija, nato pa se je praksa spremenila in poleg policije sedaj v dom vstopi tudi socialni delavec/delavka ter psiholog/psihologinja. To je še posebej pomembno, ko so v primeru nasilja prisotni otroci, saj so enako travmatizirani, ko če bi bili sami žrtve. Število klicev (prijav) na policijo se je od leta 2014 do leta 2016 povečalo za skoraj 4x. Razlog za večje število prijav pa ni v porastu nasilja, ampak v evidentiranju dogodkov s strani policije ter zaupanje javnosti v njihovo delo.

 

Pregled politike enakosti spolov v športnih združenjih

Na občini so analizirali tudi udejanjanje politike enakosti spolov v športnih združenjih, ki jih financira občina. Podrobneje so pogledali tri največja združenja, ki letno prejmejo 19 MIO € davkoplačevalskega denarja. Vse pogodbe o sofinanciranju vsebujejo določbo o enakosti spolov - imeti morajo akcijske načrte za enakost spolov itd. Na občini so ugotovili, da vsa združenja te načrte sicer imajo, vendar jih ne udejanjajo. To se kaže v tem, da dečki npr. dobivajo večje pokale kakor deklice, imajo za treninge na voljo več prostora in boljše termine treningov. Analiza je pokazala tudi nekatere druge neenakosti - da je med članstvom teh združenj npr. zgolj od 31 do 46 % deklic, medtem ko je na vodstvenih in vodilnih položajih kar 57 - 80 % moških. Ugotovili so tudi, da sta deleža deklic in direktoric premo sorazmerno povezana. Naziv športnica/športnik leta pa je med leti 1956 in 2015 prejelo samo 5 žensk in kar 56 moških.

 

Povezave v angleškem jeziku

 

ODDELEK ZA IZOBRAŽEVANJE IN MLADE OBČINE REYKJAVIK

 

Splošno o izobraževalnem sistemu

Izobraževanje je obvezno za otroke, stare od 6 do 16 let. Izobraževalni sistem na Islandiji je močno decentraliziran, leta 1996 so občine prevzele delovanje obveznega šolstva. Leta 2015 je imel reykjaviški mestni Oddelek za izobraževanje in mladino 61 vrtcev in 17 neodvisnih vrtcev, 31 osnovnih šol in 7 neodvisnih osnovnih šol, 34 centrov za pošolske dejavnosti, 21 mladinskih centrov.

 

Od leta 2011 je enakost eden od šestih stebrov izobraževanja na Islandiji. Trenutno stanje je dobro, lahko pa bi naredili še več, saj se v islandskih šolah redko učijo o enakosti - to je odvisno od posamezne učiteljice/učitelja in posledično vsi otroci ne dobijo enakega znanja. Podobno kot v Sloveniji torej tudi na Islandiji ni sistematičnega in usklajenega pristopa.

 

Vodja projektov za enakost

Občina Reykjavik ima vodjo projektov za enakost, ki na šolah izvaja delavnice in predavanja (tako za otroke kot strokovni kader) na temo spolnih stereotipov, telesne podobe in krepitve samozavesti deklic, družbenega spola in spolne kulture, škodljive kulture moškosti (drastična posledica je visoka stopnja samomorilnosti pri moških), intersekcijske enakosti. Njena naloga je, da svetuje in podpira vse, ki delajo z enakostjo. Tako npr. pomaga vrtcem in šolam, da pripravijo akcijske načrte za enakost, organizira skupinska srečanja z najstniško populacijo, seminarje za tiste, ki delajo z mladimi ... Pri delu se srečuje tudi z mnogimi izzivi - npr. s strani šolske administracije, staršev in medijev je malo povpraševanja po delavnicah, mediji (re)producirajo stereotipe, na Islandiji pa ljudje pogosto menijo, da je enakost dosežena in da jim ni potrebno storiti nič več.

 

Spol in šport: mediji pomembno prispevajo k temu, da se v povezavi s športom bolj razmišlja o fantih kakor o deklicah, družba pa je pogosto bolj pripravljena sprejeti, da deklice vstopajo v moške vloge, ne pa tudi obratno.

 

Družbeni spol in spolna kultura: 7-24-letni islandski fantje so med fanti v nordijskih državah tisti, ki najpogosteje gledajo pornografijo. Mediji ženske pogosto objektivizirajo in jih prikazujejo kot tiste, katerih naloga je, da zadovoljijo moške potrebe. Spolna vzgoja v islandskih šolah je na splošno pomanjkljiva, zato fantje in dekleta dobijo napačne predstave o odnosih. S predavanji in delavnicami jih ozaveščajo o medsebojnem spoštovanju.

 

Razvojni projekt o enakih izobraževalnih možnostih za fante in dekleta (2011 - 2014): vrtec Geislabaugur

V vrtcu imajo 118 mest v petih oddelkih, otroci so stari od 1 do 6 let. Poudarjajo pomen prijaznega in usklajenega odnosa z naravo ter da otroci izrabijo vse svoje sposobnosti. Cilj projekta je bil, da vse vzgojiteljice/vzgojitelji postanejo bolj ozaveščeni o svojem odnosu in vedenju do deklic in dečkov - ali npr. do enih in drugih uporabljajo drugačne besede, ton glasu, telesno govorico, ali dajo obojim enake priložnosti za izobraževanje, kako se med sabo pogovarjajo dečki, kako deklice, preučili so, kakšne knjige, igrače in glasbo uporabljajo pri delu z otroki ...

Projekt je vključeval številne dejavnosti:

  • otroci so npr. na razpolago imeli celo paleto barv, vendar so večinoma podobo dečka narisali in pobarvali z modro, podobo deklice pa z roza barvo, 
  • iz reklam so izrezali najljubše igrače in spet so se pokazale spolno stereotipne izbire, 
  • na pepelnično sredo se otroci oblečejo v kostum, ki ga naredijo sami in po sistematičnem delu na področju spolni stereotipov, izbire otrok niso bile več tako zelo spolno tradicionalne, 
  • z otroki so imeli pogovor o poklicih, 
  • imeli so dan igrač, 
  • otroci so prinesli slike družine in se pogovarjali, kaj kdo dela doma,
  • opazovali in posneli so igralne skupine otrok, ločeno pa še fantov in deklic,
  • pregledali so vrtčevsko knjižnico in zavrgli vse Disneyjeve knjige (ki močno poudarjajo spolne stereotipe) in knjige, kjer so bile deklice prikazane kot princese
  • za Islandijo na namreč princese nerelevantne, saj nimajo kraljice,
  • pregledali so tudi glasbo in odstranili tisto, kjer so ženske in moški prikazani stereotipno.

Rezultati in ugotovitve:

  • otroci se zelo zgodaj identificirajo kot roza/modro, dve leti stari otroci se igrajo z igračo ne glede na to, ali je prepoznana kot 'deška' ali 'dekliška', večina starejših otrok pa igrače loči na tiste za dečke in tiste za deklice, 
  • deklice lažje prestopajo mejo tradicionalne moškosti kakor dečki mejo tradicionalne ženskosti,
  • vzgojiteljice/vzgojitelji postajajo vedno bolj ozaveščeni,
  • na začetku so bili projektu nekateri starši, zlasti očetje, nenaklonjeni - ko pa so jim razložili, da je namen, da se okrepi samopodoba otrok in da se ne menijo za to, kar jim sporočajo reklame, ampak počnejo to, kar jih res veseli, se je odnos spremenil.

 

OSNOVNA ŠOLA GRANDASKÓLI, VRTEC GULLBORG IN CENTER DEJAVNOSTI TÖFRASEL

 

Projekt Odkrito o nasilju so izvajale vse tri institucije. Triletni projekt je potekal v okviru predmeta Samopodoba in ga je finančno podprla občina Reykjavik v okviru prizadevanj odprave spolnega nasilja in nasilja nad otroki. Strokovno podlago so projektu dali strokovnjakinje in strokovnjaki s področja nasilja iz različnih institucij, npr. varnih hiš za otroke, zatočišč za ženske, centra za socialno delo, univerze ipd. Cilji projekta so bili otroke opremiti z znanjem o nasilju in spodbuditi razvoj varnega okolja, v katerem lahko otroci, ki so žrtve nasilja, o tem odkrito spregovorijo, ter usklajen načrt dela in odzivov zaposlenih na sume nasilja. Na uvodnem izobraževalnem sestanku je bil projekt predstavljen vsem zaposlenim, seznanili so se tudi z različnimi oblikami nasilja, pristopi šole za zmanjšanje nasilja ipd. Projekt je bil predstavljen tudi staršem. V okviru projekta so izdali tudi knjigo - priročnik Proti nasilju nad otroki, ki je postal del kurikuluma. Projekt je bil enkrat letno evalviran. Ob koncu projekta je večina udeleženih navedla dobre izkušnje pri sodelovanju v projektu. Projekt in tudi izobraževalni priročnik sta omogočila večje zavedanje, prepoznavanje in odprto komunikacijo o različnih oblikah nasilja.

V okviru projekta je grafična oblikovalka naredila več plakatov; enega za sam projekt z naslovom Ali prepoznaš nasilje?, ostali plakati pa so predstavljali različne situacije nasilja nad otroki, med starši, med otroki, zanemarjanje otrok ipd. Ti plakati so učiteljicam in učiteljem omogočali osnovo za pogovor z otroki, kot npr. kaj izraža slika, kako se otrok na sliki oziroma v situaciji počuti, ali ima kje varen prostor, kje lahko dobi pomoč ipd. Namen teh pogovorov ob slikah je torej bil prepoznavanje in ozaveščanje različnih vrst nasilja, podajanje informacij o možnih oblikah pomoči, prepoznavanje in ozaveščanje različnih čustev, odgovornosti ipd.

Večina zaposlenih in staršev je projekt dobro sprejela, kot vedno pa je tudi na Islandiji nekaj posameznikov in posameznic, ki o teh temah ne želijo slišati ničesar. Med izvajanjem projekta je na dan prišlo tudi nekaj konkretnih primerov nasilja, ki so jih predali v obravnavo ustreznim službam. Kot vedno so tudi v okviru tega projekta možnosti za nadaljevanje, in sicer določitev osebe, ki bi bila odgovorna za nadaljnje delo, sprejetje ukrepov na nivoju mesta, prenos projekta v druge osnovne šole.

 

ZDRAVSTVENI DOM SELTJARNARNES

Zdravstveni dom spada pod širše območje občine Reykjavik, pokriva pa območje s približno 17.000 prebivalkami in prebivalci. Gre za javni zavod, delovni čas je od 8 do 16, po tem času imajo dežurstvo. V primerjavi s slovenskim sistemom si na Islandiji prebivalstvo ne izbere osebnega zdravnika ali zdravnice, ampak zdravstveni dom. Tako lahko zelo hitro pridejo do pregleda, lažje je tudi z nadomeščanji. Seveda pa ima vsakdo možnost, da pregled opravi pri točno določeni zdravnici ali zdravniku. V tem zdravstvenem domu je zaposlenih 8 zdravnic oziroma zdravnikov in 1 specializant, 9 medicinskih sester (v tem zdravstvenem domu v zdravstveni negi nimajo moških) in 9 babic, 1 ginekologinja, ki pregleduje nosečnice, pa prihaja ob določenih dnevih. Na območju, ki ga pokriva ta zdravstveni dom, se rodi približno 20 otrok na mesec, s preventivnimi in ostalimi dejavnostmi pa pokrivajo 5 okoliških šol. Izvajajo varstvo nosečnic in skrb za novorojenčka, vendar ta poteka nekoliko drugače kot v Sloveniji. Preglede nosečnic (6 in dodatne, če gre za težave) izvajajo babice in babičarji. Na Islandiji gresta mati in otrok iz porodnišnice v domačo oskrbo že 24 ur po porodu (če ni zapletov), potem obiske na domu opravlja babica ali babičar. Patronažna služba se vključi šele čez dva tedna in opravi dva ali več obiskov, odvisno od potreb. Podobno kot pri nas imajo tudi na Islandiji šole za starše, vendar jih ne izvaja vsak zdravstveni dom, ampak so centralizirane. Je pa velika večina očetov prisotnih pri porodu. Enako jih je večina prisotnih pri prvem zdravniškem pregledu otroka po rojstvu (6 tednov) ter pri obeh naslednjih predšolskih pregledih (2,5 in 4 leta). Za razliko od Slovenije zdravstveno osebje ne nosi uniform, saj menijo, da ustvarjajo nepotrebno distanco med njimi in pacientkami/pacienti, zlasti otroki. Strogo imajo ločene čakalnice za zdrave in bolne otroke, v čakalnicah so tudi igrače.

Obiske na domu (tako za starejše kot za ostale skupine prebivalstva) imajo centralizirane - to pomeni, da jih ne izvaja vsak zdravstveni dom posebej. Na tak način je služba bolj učinkovita in se hitreje odziva na potrebe prebivalstva.

 

ISLANDSKA ZVEZA ZA PRAVICE ŽENSK

 

Na Islandiji so nevladne organizacije pomembno gonilo družbenega razvoja. Islandska zveza za pravice žensk je najstarejša organizacija, ki si prizadeva za enakost žensk in moških. Organizacija deluje tudi v islandskem Svetu za enakost spolov in je ustanovna članica Islandskega centra za človekove pravice. Zastopanost žensk v islandskem parlamentu se je bistveno povečala v zadnjih treh desetletjih. Prvi koraki za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja segajo v leto 1980, ko so to kot težavo izpostavile ženske v parlamentu. Posledično so se na Islandiji začeli pogovarjati o ustrezni zakonodaji. Leta 2009 so ženske končno prebile stekleni strop.

 

Usklajevanje dela in družine ter dejavno očetovstvo

Udeležba žensk na trgu dela je med najvišjimi na svetu. Eden od razlogov za visoko udeležbo žensk na trgu dela je starševski dopust. Leta 2000 so spremenili zakonodajo - zdaj je starševski dopust razdeljen na 3 mesece za mater + 3 mesece za očeta + 3 mesece, ki si jih starša lahko razdelita. Idejo o razdelitvi starševskega dopusta so predstavile ženske v konservativnih strankah - na začetku so tudi ženske morale sprejeti idejo, da so moški enakovredni partnerji v družini. Danes je zakon izjemno priljubljen tako med ženskami kot med moškimi, politika posledično ni upala posegati v te pravice niti v času krize. S tem zakonom so spremenili družbo - očetje zdaj želijo biti s svojimi otroki in se z delodajalci pogajajo o delovnem času. Težava, s katero se soočajo na Islandiji, pa je, da imajo otroci mesto v vrtcu zagotovljeno šele od drugega leta dalje (starši lahko tožijo občino, če otrok ne dobi mesta) - nekateri otroci sicer dobijo mesto prej, nekateri gredo v zasebne vrtce, nekatere pazijo stari starši ali pa skrb prevzamejo matere - zadnje je tudi eden od pomembnih razlogov za 30-odstotno plačno vrzel. V parlamentarni obravnavi je trenutno predlog, ki bi starševski dopust preoblikoval v 5 mesecev za mater + 5 mesecev za očeta + 2 meseca, ki si ju lahko starši delijo. Nevladne organizacije so sicer predlagale formulo 6 mesecev za mater + 6 mesecev za očeta.

 

Enako plačilo

Plačna vrzel na Islandiji (podatki v neprilagojeni obliki) je 30-odstotna. Ženske so leta 1975 na določen dan prvič protestno zapustile delovna mesta in niti doma niso delale neplačanega dela, da bi opozorile na družbeno nepravičnost. Protesti pod naslovom Prosti dan za ženske so sledili še 1985, 2000, 2005 in 2016. Islandija je za zmanjševanje plačne vrzeli razvila ISO standard enake plačila - čeprav imajo že od leta 1963 uzakonjeno enako plačilo žensk in moških, od leta 1978 enako plačilo za enako delo in delo enake vrednosti in se je zakonodaja še izboljševala leta 1995 ter 2008, opaznih sprememb ni. Zato so razvili ISO standard IST 85, ki omogoča nadzor nad tem, ali so ljudje enako plačani za enako delo oziroma delo enake vrednosti. Prva je tak standard razvila Nova Zelandija pred približno desetimi leti. Standard so skupaj pripravili sindikati, delodajalska združenja, vlada ter urad za standardizacijo - standard so objavili leta 2012, preverja pa ga zunanja revizija. Pred kratkim je bil v parlament vložen predlog, da bi morala vsa podjetja z več kakor 25 zaposlenimi izpolniti ta ISO standard - predlog so vložile konservativne stranke.

 

Povezave v angleškem jeziku:

 

DOM ZA STARE DROPLAUGARSTADIR

Droplaugarstadir je dom za stare v lasti mesta Reykjavik. V njem je nastanjenih 81 starejših, ki jim dom nudi celodnevno oskrbo in nego. Stanovalke in stanovalci imajo na razpolago fizioterapijo, zdravstveno ter socialno oskrbo ter duhovno oskrbo. V prvi vrsti gre za negovalni dom, zato vanj sprejmejo tudi mlajše ljudi, ki potrebujejo tovrstno oskrbo. Dom sestavljajo 3 enote, vsaka ima tri oddelke.

Čakalna doba za sprejem v domove za stare v Reykjaviku je od 8 mesecev do enega leta, drugje po Islandiji se praviloma čaka manj. V Reykjaviku je takšnih domov 8. Za dom lahko ljudje zaprosijo kjerkoli - ker je veliko ljudi zaposlenih v Reykjaviku, želijo tam namestitev tudi za svoje starše, čeprav so ti z drugih delov Islandije. O sprejemu odloča poseben odbor, v katerem je zdravnica/zdravnik, socialna delavka/delavec in nekdo s področja zdravstvene nege. Velika težava je staranje prebivalstva in naraščanje števila obolelih za demenco in alzheimerjevo boleznijo.