Skoči na vsebino

PODEŽELJE, PODEŽELSKE ŽENSKE IN KMETICE, KJE SMO?

Mednarodna konferenca Podeželje, podeželske ženske in kmetice, kje smo?

 

Zveza kmetic Slovenije, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo 18. aprila 2018 organizirali mednarodno konferenco o položaju kmečkih in podeželskih žensk v Sloveniji in nekaterih drugih državah.  

 

Namen konference je bil predstaviti in deliti znanje, izkušnje in prakso različnih domačih ter tujih pristopov k izboljšanju položaja kmečkih in podeželskih žensk ter krepitvi njihove vloge v razvoju lokalnih skupnosti. Sodelovale so govorke iz Avstrije, Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Madžarske ter Slovenije.

 

Marsikje po svetu imajo podeželske ženske omejen dostop do ekonomskih priložnosti, dostojnega dela, socialne zaščite, tehnologije, zemlje, vode ter bančnih posojil. Marsikje imajo omejen dostop do izobrazbe, ker se družinam zdi izobrazba deklet manj pomembna od izobrazbe fantov. Prisilne in zgodnje poroke, zgodnje nosečnosti, spolno nasilje na poti v šolo in iz nje, pomanjkanje sanitarij, neuravnotežena delitev neplačanega in skrbstvenega dela, rojevanje v tveganih okoliščinah, brez dostopa do nujne zdravstvene oskrbe, ženskam marsikje onemogočajo njihov razvoj in ekonomsko neodvisnost.  

 

V EU predstavlja ruralno prebivalstvo približno 20 % populacije, polovico od tega so ženske. Dve petini (39 %) teh žensk dela na družinskih kmetijah; podatkov, koliko neformalnega kmečkega dela opravijo, nimamo. Če imajo plačano delo, so to običajno slabše plačani poklici. Samo 30 % tistih, ki upravljajo s kmetijami, pa je žensk. Njihove kmetije so manjše od kmetij, s katerimi upravljajo moški. Četrtina (26 %) tistih, ki v EU živijo na podeželju, bo verjetno živela v revščini ali socialni izključenosti.

 

Po podatkih Statističnega urada pa je v Sloveniji le 20 % upraviteljic kmetij žensk, 15 % dopolnilnih dejavnosti je na družinskih kmetijah, kjer je upraviteljica ženska. Podatki izpred nekaj let pa kažejo, da je povprečna kmečka ženska v Sloveniji stara 52 let, ima osnovnošolsko izobrazbo in tedensko opravi 44 ur dela (SURS, 2010). Med tistimi, ki opravljajo poklic kmetovalca na mešanih kmetijah, je 75 % moških (podatki SURS, 2014). V povprečju zaslužijo ženske, ki so zaposlene na področju kmetijstva, ribištva, gozdarstva ali lova, 15 % manj kakor moški (podatki SURS, 2014). Žensk na vodilnih mestih kmetijskih organizacij praktično ni. Srednja generacija kmečkih žensk pa pogosto skrbi še ostarele družinske članice in člane. To pogosto vodi v kronično utrujenost in zdravstvene težave. Ženske na slovenskih kmetijah velikokrat nimajo sklenjenega ustreznega zavarovanja, kar jih – zlasti v starosti – pahne v večje tveganje za nastanek revščine in socialne izključenosti. Vse to je pokazala tudi raziskava o položaju kmečkih žensk, ki smo jo naredili na ministrstvu skupaj z Zvezo kmetic Slovenije in bo predstavljena v nadaljevanju.

 

 

 

 

Državna sekretarka MDDSZ, Martina Vuk, je uvodoma izpostavila pomen povezovanja in združevanja žensk na podeželju, saj lahko združene za izboljšanje svojega položaja dosežejo veliko. Opozorila je tudi na ovire, s katerimi se soočajo kmečke in podeželske ženske v številnih delih sveta, pri nas pa so dostop do pitne vode, izobrazbe, cela paleta pravic iz naslova reproduktivnega zdravja itd. samoumevni, a vendar se je potrebno zavedati, da ne bo nujno vedno tako.

 

Irena Ule (Zveza kmetic Slovenije) je predstavila dejavnosti Zveze, ki šteje približno 6.000 članic, v preteklosti jih je združevala tudi že 12.000. Zveza je bila ustanovljena leta 1995, deluje pa kot nevladna organizacija. Članice – kmečke in podeželske ženske - lahko sodelujejo na številnih tekmovanjih priprave tradicionalnih jedi ter na seminarjih na različne teme. Posebej so ponosne na izbor kmetice leta, ki jo lahko predlagajo lokalna društva, izbere pa posebna komisija na podlagi številnih strokovnih kriterijev.

 

 

Tanja Strniša (MKGP) je izpostavila mnoštvo vlog, ki jih imajo ženske na kmetijah ter postregla z nekaterimi statističnimi podatki o slovenskih kmeticah: 20 % slovenskih kmetij upravljajo ženske, stare so 59 let, nosilke dopolnilne dejavnosti so v povprečju stare 50 let. Ženske predstavljajo 44 % delovno aktivnih na slovenskih kmetijah. Povprečna starost mladega kmeta je 30, kmetice pa 32 let.

 

Sonja Robnik (MDDSZ) je predstavila rezultate raziskave, ki sta jo skupaj izvedla Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Zveza kmetic Slovenije. Raziskava, v kateri je sodelovalo 445 kmečkih in podeželskih žensk, je pokazala, da je delitev dela na slovenskem podeželju precej tradicionalna. Ženske večinoma skrbijo za otroke, gospodinjstvo in vrt, moški pa opravljajo strojna dela na polju. So se pa pokazale razlike med velikimi (nad 20 ha) in majhnimi kmetijami – na velikih so te meje marsikje že bolj zabrisane. Pokazale so se tudi precejšnje razlike glede na izobrazbeni položaj – praviloma imajo bolj izobražene ženske pogosteje svoj lasten dohodek in z njim samostojno razpolagajo, drugače tudi preživljajo prosti čas. Na podeželju je prisotno tudi nasilje nad ženskami, najpogostejši storilec je partner – pri tem je potrebno opozoriti na pogosto socialno izolacijo žrtev. Na splošno so sodelujoče svoje zdravstveno stanje ocenile kot dobro, a vendar so navajale, da so utrujene in pod stresom.

 

 

Marinka Mader-Tschertou (Kmečka izobraževalna skupnost, Avstrija) je predstavila zgodovinski pogled na socialni položaj kmetic v Avstriji. Leta 1958 je Avstrija uvedla neke vrste starostno pokojnino na kmete, kmeticam je pripadla zgolj vdovska pokojnina. Leta 1965 so uvedli bolniško zavarovanje za kmete in kmetice (te so bile v praksi zavarovane po možu)., leta 1974 pa je bilo uvedeno socialno zavarovanje za kmete in kmetice, ki pokriva tako bolniško, pokojninsko in nezgodno zavarovanje. V Avstriji ugotavljajo, da je zelo pomembno izobraževanje kmetic: slab ugled kmetic in njihovega dela je namreč povezan tudi z izobrazbenim deficitom. Tretjino avstrijskih kmetij danes vodijo dobro izobražene ženske. Raziskava o kmečkih ženskah je pokazala, da ima povprečna avstrijska kmetica tri otroke, da gre za sobivanje generacij, a za ločena gospodinjstva – anketirane sobivanje s svojimi starši ocenjujejo kot prijetno, s partnerjevimi pa kot neprijetno.  Tretjina avstrijskih kmetic nima kmečkega ali podeželskega ozadja, način odločanja na kmetijah pa je vse bolj partnerski. Dobra tretjina vprašanih je zaposlenih izven kmetije, slaba tretjina jih še nikoli ni bila na dopustu. Trenutni gospodarski položaj kmetijstva v veliki večini ocenjujejo pesimistično (84 %), osebni položaj lastne kmetije pa dobra polovica ocenjuje kot ugoden.

 

Biljana Petrovska Mitrevska (Nacionalna kmečka zveza Makedonije) je predstavila, kako so v vasi Mustalfino pristopili k povečanju dohodka žensk v podeželskih okoljih. 87 % Makedonije je ruralne, na podeželju živi 45 % prebivalstva. Ženske se v Makedoniji srečujejo s patriarhalnimi strukturami in tradicionalnimi socialnimi normami, stopnja zaposlenosti žensk je nizka, žensk na mestih odločanja ni veliko. Le majhen delež žensk je lastnic kmetij, 58 % jih nima lastnega dohodka. V 80 % je lastnik hiše moški ali njegov oče. 57 % prebivalstva, ki živi od kmetijstva, je revnega. Mlade ženske s podeželja pa so med tistimi, ki najtežje najdejo delo. Nacionalna kmečka zveza, ki ji prvič po 15 letih od ustanovitve predseduje ženska, ženske na podeželju usposablja, da dobijo potrebna znanja za kmetovanje in prodajo izdelkov. Na ta način spodbujajo njihovo ekonomsko neodvisnost in samostojnost.

 

Položaj kmetic v Srbiji je predstavila Jelica Petrić. Tam 41 % prebivalstva živi na podeželju, 57 % kmečkih gospodinjstev je izpostavljenih revščini. Na podeželju je izobrazbena struktura slaba, brezposelnost je visoka. Večina lastnikov kmetij je moških, le 16 % upraviteljic je žensk. Ženske običajno ne odločajo o tem, kaj se bo proizvajalo na kmetijah, večine pa zaposlitev izven kmetije niti ne zanima, čeprav imajo omejen dostop do finančnih virov gospodinjstva. 65 % žensk opravlja kmečko delo vseh 7 dni na teden. Pri dedovanju pa zakonske in zunajzakonske skupnosti nisi izenačene, zato si bodo prizadevali na tem področju spremeniti zakonodajo.

Županja občine Mrkonjić Grad, Nataša Arežina (BiH), je povedala, da pri ženske živijo v tradicionalni ureditvi, kjer se na žensko gleda kot na mater, ženo in gospodinjo. 57 od 250 kmetij v tej občini ima upravnico. Občina si prizadeva okrepiti splošen položaj žensk, dvigniti raven njihove izobrazbe in spodbujati njihov poklicni razvoj, ozaveščati o in odpravljati nasilje nad ženskami, jih spodbujati k ukvarjanju s športom in rekreacijo ter naslavljati problematiko preseljevanja žensk s podeželja v mesta.

 

Margit Batthyàny-Schmidt (Zveza madžarskih žensk)  je predstavila Zvezo, ki so jo ustanovili leta 2014 in ima med cilji zapisane enake možnosti, enako plačilo in enake pokojnine za ženske, prepoznavo neplačanega dela, izboljšanje varnosti in socialnega varstva za kmečke ženske, ekonomsko krepitev žensk na podeželju ter izboljšanje znanja kmečkih žensk in digitalnih tehnologijah.

 

Maruša Gortnar (MDDSZ) jepoudarila, da je položaj žensk in deklet na podeželju eno izmed pomembnih področij, ki jih naslavlja Konvencija Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. V skladu z njenim 14. členom morajo države upoštevati tako posebne probleme kmečkih žensk kot tudi pomembnost njihove vloge za ekonomsko preživetje družin, vključno z neplačanim delom.   

Gledano z vidika enakosti žensk in moških, nas v Sloveniji veliko dela čaka na področju uravnotežene delitve skrbstvenega in gospodinjskega dela. Raziskava o položaju kmečkih žensk je npr. pokazala, da je delitev dela na slovenskih kmetijah precej tradicionalna – moški veliko pogosteje opravljajo strojna dela na polju, ženske pa pokonci držijo štiri vogale kmečkih gospodinjstev. Raziskava je tudi pokazala podobno stanje kot ga zaznavamo pri splošni populaciji: zaradi nadobremenjenosti žensk z gospodinjskimi opravili, trpi njihovo zdravje. Občutek izgorelosti, dolga obdobja brez počitka ter stres zaradi nenehne skrbi za onemoglo starejšo osebo, so značilni za populacijo žensk, na ramenih katere je neformalna skrb za družinske člane in članice.  Povedala je, da podatki kažejo, da neplačano delo žensk v državah OECD predstavlja med 1/3 – 1/2 vse ovrednotene ekonomske dejavnosti, česar  tradicionalna merjenja BDP ne upoštevajo.