Skoči na vsebino

SOCIALNOVARSTVENE STORITVE

 

Temeljno izhodišče politike socialnega varstva je, da je naloga države in lokalnih skupnosti predvsem zagotavljati takšne razmere, ki bodo posameznikom v povezavi z drugimi v družinskem, delovnem in bivalnem okolju omogočali ustvarjalno sodelovanje in uresničevanje njihovih razvojnih možnosti, da bodo s svojo dejavnostjo dosegali tako raven kakovosti življenja, ki bo primerljiva z drugimi v okolju in bo ustrezala merilom človeškega dostojanstva. Kadar si posamezniki ali družine zaradi različnih razlogov socialne varnosti in blagostanja ne morejo zagotoviti sami, so upravičeni do določenih pravic iz socialnega varstva.


Ministrstvo skrbi, da so vsem prebivalcem na voljo različne oblike strokovne pomoči pri odpravljanju socialnih stisk in težav. Aktivnosti so usmerjene v naslednje štiri skupine oblik strokovnega dela: materialna in nematerialna pomoč, usmerjena strokovna podpora, organizirano varstvo in nega ter usmerjena preventiva.


Ministrstvo skrbi za to, da so socialno varstvene storitve dostopne posamezniku, družini in skupini prebivalstva pri preprečevanju in odpravljanju osebnih stisk, nudenju oskrbe, varstva, vzgoje in usposabljanja. Javna služba obsega socialno preventivo, prvo socialno pomoč, osebno pomoč, pomoč družini za dom in na domu, institucionalno varstvo, družinskega pomočnika, vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji.


Zakon o socialnem varstvu (ZSV) določa, da imajo storitve naravo pravice, kar pomeni, da posameznik, ki potrebuje posamezno storitev, lahko uveljavlja pravico do storitve po predvidenem postopku. Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod enakimi pogoji, ki jih določa zakon, in po načelih socialne pravičnosti. Ministrstvo skrbi za čim ustreznejšo dostopnost do storitev tako s širitvijo mreže javnih zavodov kot s podeljevanjem koncesij in dovoljenj za delo za opravljanje socialno varstvenih storitev.


Ministrstvo politiko na področju varstva starejših usmerja na podlagi petletnih strategij varstva starejših, s katerimi želimo predvsem omogočiti pogoje za kakovostno staranje in oskrbo naglo rastočega deleža tretje generacije ter povečati solidarnost in kakovost medčloveškega sožitja med tretjo, srednjo in mlado generacijo. Strategija do leta 2010 vsebuje štiri ključne ugotovitve, ki jih je treba razrešiti, da bi lahko zagotovili skladen razvoj in ohranitev evropskega prebivalstva, in sicer prenizko rodnost evropskega prebivalstva, učinkovito vključevanje mladih v proces dela, prehitro izključevanje srednje in tretje generacije iz družbene delitve dela ter oskrbo naglo naraščajočega števila najstarejših ljudi ob čedalje večji nemoči sodobne družine, da bi skrbela zanje.


Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 do 2010 navaja kot cilj 5-odstotno vključitev starejših (nad 65 let) v institucionalno varstvo. Širjenje mreže domov za starejše poteka tako iz javnih in zasebnih sredstev ter na podlagi javno zasebnega partnerstva.
Ministrstvo uvaja tudi nove storitve na področju skrbi za starejše, med katerimi je tudi opravljanje institucionalnega varstva v drugi družini, s katero želimo pridobiti nove izvajalce varstva v družini, ki ni sestavljena iz družinskih članov upravičenca, širjenje mest v oskrbovanih stanovanjih, dnevnih centrih, pomoči na domu…


V okviru institucionalnega varstva smo začeli tudi z ustanavljanjem manjših bivalnih enot in stanovanjskih skupin, uvedena je bila tudi že omenjena pravica do družinskega pomočnika. Namesto širitve zavodov za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami so bili v skladu z načeli integracije odprti novi dnevni centri za usposabljanje.


Zaradi številnih novih potreb in spremenjene socialne problematike ministrstvo s politiko stabilnega sofinanciranja omogoča tudi delovanje materinskih domov in zavetišč za žrtve nasilja, programov socialne rehabilitacije zasvojenih, stanovanjskih skupin in dnevnih centrov za ljudi s težavami v duševnem zdravju, zavetišč za brezdomce, dnevnih centrov za otroke s težavami v odraščanju in drugih razvojnih in dopolnilnih programov, ki jih razvijajo predvsem nevladne organizacije. Ti programi so se začeli v Slovenji razvijati šele v devetdesetih letih, danes pa je njihova mreža že precej široko razširjena po državi.


Neposredne naloge po zakonu o socialnem varstvu izvajajo javni socialno varstveni zavodi, ki vključujejo:

  • 62 centrov za socialno delo
  • 55 domov za starejše,
  • 7 posebnih zavodov za odrasle,
  • 5 socialno varstvenih zavodov za usposabljanje otrok in mladostnikov s težko, težjo ali  najtežjo motnjo v duševnem razvoju,
  • 34 varstveno delovnih centrov,
  • 10 kriznih centrov za mlade in 2 krizna centra za odrasle žrtve nasilja.

Zakon o socialnem varstvu v II. poglavju določa več vrst socialno varstvenih storitev, ki morajo biti dostopne zaradi pomoči posamezniku, družini in skupini pri reševanju osebnih stisk, pri nudenju oskrbe, varstva, vzgoje in usposabljanja. Socialno varstvene storitve se nudijo zaradi:

  • preprečevanja socialnih stisk in težav
  • odpravljanja socialnih stisk in težav

Za preprečevanje socialnih stisk in težav določa Zakon o socialnem varstvu storitev socialne preventive, ki obsega aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.

 

Za odpravljanje že obstoječih stisk in težav določa zakon (11. do 18. člen) več vrst storitev, ki obsegajo:

  • svetovanje posamezniku, do česar je upravičen vsakdo, ki na ozemlju Slovenije potrebuje pomoč
  • pomoč družini
  • institucionalno varstvo, ki obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki. Namen takega varstva je, da se odrasli osebi ali otroku, ki potrebuje varstvo, nadomesti ali dopolni funkcija doma in lastne družine, in sicer predvsem z bivanjem, prehrano, varstvom in zdravstvenim varstvom; institucionalno varstvo je organizirano v javnih socialno varstvenih zavodih in v drugih socialno varstvenih zavodih
  • organizirana skrb z vodenjem in varstvom ter zaposlitvijo pod posebnimi pogoji odraslih telesno in duševno prizadetih oseb se izvaja v varstveno delovnih centrih, ki imajo status javnega socialno varstvenega zavoda
  • pomoč delavcem v podjetjih, zavodih in pri drugih delodajalcih pri reševanju osebnih težav v zvezi z delom in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.

Zakon o socialnem varstvu določa, da imajo storitve naravo pravice, kar pomeni, da posameznik, ki potrebuje določeno storitev, lahko uveljavlja pravico do storitve po predvidenem postopku. Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon in po načelih socialne pravičnosti.

 

Posameznik ima na področju socialnega varstva možnost uveljavljati tudi pravico do izbire družinskega pomočnika, ki jo lahko uveljavljajo polnoletne osebe, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.

 

Zakon o socialnem varstvu v 41.b členu določa, da storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno-varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu. Storitve socialnega varstva zunaj mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Isti zakon v prvem odstavku 65. člena določa, da lahko socialno-varstvene storitve opravlja zasebnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

  • ima ustrezno strokovno izobrazbo v skladu z 69. ali 70. členom zakona
  • ima opravljen strokovni izpit in je pridobil mnenje socialne zbornice
  • ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, če bo opravljal delo, za katero se zahteva najmanj višješolska izobrazba
  • ni v delovnem razmerju
  • mu ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica
  • ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, če tako zahteva narava dela.

Socialno-varstvene storitve so naštete v 11. členu Zakona o socialnem varstvu in opisane v členih od 12. do 18. istega zakona, podrobnejši standard in normativ za vsako od socialno-varstvenih storitev pa določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev.