Skoči na vsebino

POMOČ DRUŽINI

 

Pomoč družini obsega tri vrste pomoči:

  • pomoč za dom, ki obsega strokovno svetovanje družini za urejanje odnosov in funkcioniranje družine
  • pomoč na domu, ki obsega socialno oskrbo invalidnih, starejših in drugih oseb, ki se jim lahko s tako oskrbo nadomesti vključitev v institucionalno varstvo, in
  • socialni servis, ki obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v določenih primerih, zlasti v primeru rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, nesreče 

 

POMOČ DRUŽINI ZA DOM


Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani, strokovno svetovanje in pomoč pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vsakdanje vloge.

 

Upravičenci do storitve so posamezniki in družine v primerih, ko socialne stiske in težave izhajajo iz neurejenih odnosov v družini in so rešljive le s spremembami v družini kot celoti, kadar družina išče strokovno svetovanje in pomoč pri skrbi za otroke, vendar vzorci vedenja in znanja družine ne zadoščajo za odpravljanje težav, ter v primerih, ko socialne stiske dveh ali več družinskih članov za zagotovitev normalnih pogojev za obstanek in razvoj družine zahtevajo trajnejšo podporo in vodenje.

 

Pogoj za uporabo storitve sta ocena, da so družinski člani motivirani za uresničevanje potrebnih sprememb v svojih socialnih vlogah ter sprejem dogovora o sodelovanju.

 

 

Izvajalci pomoči družini za dom so centri za socialno delo.

 

 

 

POMOČ NA DOMU


Pomoč družini na domu vsebuje:

  • socialno oskrbo na domu in
  • mobilno pomoč.

SOCIALNA OSKRBA NA DOMU

 

Pomoč na domu kot socialna oskrba je socialnovarstvena storitev, ki se izvaja na domu uporabnika. Namenjena je upravičencem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju, če se zaradi starosti ali hude invalidnosti ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti. Gre za različne oblike organizirane praktične pomoči in uslug, s katerimi se upravičencem vsaj za določen čas nadomesti potrebo po institucionalnem varstvu v zavodu, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki.

 

 

Storitev se prilagodi potrebam posameznega upravičenca in obsega:

  • gospodinjsko pomoč: prinašanje enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora;
  • pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih: pomoč pri oblačenju ali slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih pripomočkov;
  • pomoč pri ohranjanju socialnih stikov: vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in s sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter priprava upravičenca na institucionalno varstvo.

Storitev je sestavljena iz dveh delov:

  • prvi del predstavlja ugotavljanje upravičenosti do storitve, pripravo in sklenitev dogovora o obsegu, trajanju in načinu opravljanja storitve, organiziranje ključnih članov okolja ter izvedbo uvodnih srečanj med izvajalcem in upravičencem ali družino,
  • drugi del zajema vodenje storitve, koordinacijo izvajalcev in njihovo usmerjanje, sodelovanje z upravičenci pri izvajanju dogovora in pri zapletenih življenjskih situacijah upravičencev ter neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca.

Cena storitve se oblikuje na podlagi določb Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev in ne more biti tržna.

 

 

Pomoč družini na domu izvajajo v okviru mreže javne službe javni socialnovarstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu. Koncesijo za storitev pomoč družini na domu podeljujejo občine, ki so tudi zadolžene za organizacijo, razvoj in financiranje te storitve v okviru mreže javne službe. Občina se torej lahko odloči, da bo storitev v okviru mreže javne službe izvajal javni socialnovarstveni zavod, lahko pa objavi javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje pomoči na domu za druge pravne ali fizične osebe. Če se storitev izvaja v okviru mreže javne službe, bo del celotnih stroškov storitve (najmanj 50 %) financirala občina, del pa uporabniki.

 

 

Razpis za podelitev koncesije za opravljanje storitve pomoč družini na domu objavi občina, pri čemer mora upoštevati Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva. V navedenem pravilniku je med drugim določeno, da mora koncesionar izpolnjevati naslednje pogoje:

  • da je pravna ali fizična oseba, registrirana za opravljanje dejavnosti v RS
  • da izpolnjuje pogoje po ZSV za opravljanje dejavnosti, za katero se razpisuje koncesija
  • da zagotavlja zaposlitev zadostnega števila strokovnih delavcev ter zagotavlja ustrezno vodenje
  • da ima izdelan podroben program dela in
  • da zagotavlja kakovostno izvajanje storitve.

Če za izvajanje storitve pomoč na domu ni mogoče pridobiti koncesije (npr. če je v občini že en izvajalec, ki pokriva celotno ozemlje občine), je mogoče to storitev opravljati tudi zunaj mreže javne službe, in sicer na podlagi dovoljenja za delo, ki ga izda Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). V tem primeru bi morali celotne stroške kriti neposredni uporabniki kot samoplačniki. Pogoje za pridobitev dovoljenja za delo podrobneje opredeljuje Pravilnik o opravljanju socialnovarstvenih storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register. V 4. členu pravilnika so navedeni pogoji, ki so potrebni za pridobitev dovoljenja za delo. Med drugim je treba predložiti izjave o poznavanju standardov in normativov storitve, vzorec dogovora, mnenje Socialne zbornice Slovenije itd. Posebna strokovna komisija po pridobitvi popolne vloge izda dovoljenje za delo. Na podlagi pridobljenega dovoljenja za delo se vloži na občino predlog za izdajo soglasja k ceni storitve. Na podlagi občinskega soglasja k ceni storitve in dovoljenja za delo MDDSZ izvajalca vpiše v register, kar je pogoj za začetek opravljanja dejavnosti zunaj mreže javne službe.

 

 

Določila v zvezi s potrebno strokovno izobrazbo za opravljanje te dejavnosti so navedena v 69. in 70. členu Zakona o socialnem varstvu ter v 6. členu Pravilnika o standardnih in normativih socialnovarstvenih storitev. Socialno oskrbo na domu tako lahko izvajajo strokovni delavci, strokovni sodelavci ter laični delavci.

 

 

Prvi del storitve (uvodno srečanje) vodi strokovni delavec iz 69. člena Zakona o socialnem varstvu. Vodenje storitve, koordinacijo izvajalcev, njihovo usmerjanje, sodelovanje z upravičenci pri izvajanju dogovora in pri zapletenih življenjskih situacijah upravičencev opravlja strokovni delavec iz 69. člena ali strokovni sodelavec iz 70. člena Zakona o socialnem varstvu z najmanj višješolsko izobrazbo. Neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca opravljajo strokovni sodelavci iz 70. člena ZSV, ki so končali najmanj srednjo poklicno ali srednjo strokovno šolo, ki usposablja za socialno oskrbo ali zdravstveno nego, lahko pa tudi delavci, ki imajo pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo za izvajanje socialne oskrbe na domu. Posamezna opravila na področju gospodinjske pomoči in pomoči pri ohranjanju socialnih stikov lahko pod vodstvom strokovnega delavca izvajajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na drugi pravni podlagi tudi laični delavci in drugi delavci.

 

 

Pomoč na domu lahko izvajajo domovi za starejše (javni socialnovarstveni zavodi), centri za socialno delo, posebni javni zavodi, ustanovljeni v občinah prav za ta namen, lahko pa tudi zasebni izvajalci na podlagi pridobljene koncesije ali dovoljenja za delo.

 

 

 

MOBILNA POMOČ

 

... je oblika strokovne pomoči na domu, s katero se osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju zagotavlja strokovna obravnava na domu. Odvisna je od potreb obravnavanih oseb, usmerjena pa je tudi na njihove svojce. Obsega opravila in postopke za korekcijo motenj ter za svetovalno in terapevtsko delo. Namenjena je predvsem specialno pedagoški obravnavi, socialni in psihološki obravnavi ter zaposlitvi.

 

 

Upravičenci do mobilne pomoči so otroci, mladostniki in odrasle osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju, katerim ta oblika storitve nadomešča vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji ali institucionalno varstvo in pri katerih je s to pomočjo mogoče pričakovati ublažitev stanja oziroma ohranitev pridobljenih znanj in sposobnosti.

 

 

Izvajalci:

 

SOCIALNI SERVIS


Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje. Vendar socialni servis ne sodi v javno službo.

 

 

Storitev obsega na primer prinašanje pripravljenih obrokov hrane, nakup in prinašanje živil ali drugih potrebščin, priprava kurjave, nabava ozimnice, pranje in likanje perila, vzdrževanje okolice stanovanja, temeljito čiščenje in popravila v stanovanju, opremljanje, organiziranje in izvajanje različnih oblik družabništva, pedikerske, storitve za nego telesa in vzdrževanje videza, nega hišnih živali, nadzor jemanja zdravil, varovanje in nadziranje stanja uporabnika prek noči.

 

 

Uporabnik je vsakdo, ki naroči določen del storitve in prevzame obveznost plačila storitve in kritja stroškov v zvezi z opravljeno storitvijo.

 

 

Izvajalci storitve so subjekti, ki jim Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve podeli dovoljenje za delo za opravljanje te storitve: