Skoči do osrednje vsebine

Prost pretok delovne sile je poleg prostega pretoka blaga, kapitala in storitev ena od štirih temeljnih svoboščin notranjega trga Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in Švicarske konfederacije. Slovenija, enako kot druge države članice Evropske unije, zmanjšuje administrativne ovire za enakovredno uveljavljanje socialnih pravic državljanov drugih držav članic Evropske unije, hkrati pa določa ukrepe za urejanje in zaščito lastnega trga dela.

Delo tujcev v Republiki Sloveniji

Državljani Evropske unije, EGP in Švicarske konfederacije imajo pravico do zaposlitve v drugi državi članici Evropske unije, EGP in v Švicarski konfederaciji pod enakimi pogoji kot državljani teh držav. Za dostop do trga dela oziroma zaposlitve v Republiki Sloveniji ne potrebujejo delovnega dovoljenja, morajo pa si na podlagi zaposlitve v Republiki Sloveniji urediti zakonito prebivanje, v skladu z določbami zakona, ki ureja vstop in prebivanje tujcev. Zaposlene osebe, državljani Evropske unije, EGP in Švicarske konfederacije so glede zagotavljanja delovnih pogojev in socialnih ugodnosti upravičene do enake obravnave kot državljani Republike Slovenije. Vsaka država članica mora zagotoviti zainteresiranim posameznikom ali podjetjem vse bistvene informacije ter jim tako olajšati čezmejno uresničevanje svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo o Evropski uniji.

Državljani tretjih držav se lahko v Republiki Sloveniji praviloma zaposlujejo, samozaposlujejo ali delajo le na podlagi veljavnega enotnega dovoljenja, ki ga pridobijo na podlagi soglasja Zavoda za zaposlovanje. Enotno dovoljenje združuje in nadomešča nekdanje dovoljenje za prebivanje in delovno dovoljenje.

Republika Slovenija s tretjimi državami sklepa mednarodne pogodbe na področju zaposlovanja, s katerimi določa pogoje za zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev ter sprejema ukrepe za zaščito domačega trga dela, med katere sodi tudi omejevanje veljavnih pogojev.

Socialna varnost pri delu v tujini

V Evropski uniji ne velja enoten sistem socialne varnosti, ampak vsaka država ohranja svoj nacionalni sistem. Ob tem Evropska unija določa skupna pravila, ki zagotavljajo ohranitev pravic iz socialnega zavarovanja državljanov Evropske unije ob selitvi v drugo državo članico iz različnih namenov. Pri tem Evropska unija sledi načelu uporabe zakonodaje ene države po načelu lex loci laboris ter cilju enakega obravnavanja, seštevanja zavarovalnih obdobij, prenosljivosti pravic in izračuna ter izplačevanja nadomestil za primer brezposelnosti. Pravila ponujajo povsem praktične odgovore na vprašanja, kot so: katera država je pristojna za socialno zavarovanje ter na kakšen način so zagotovljene posamezne pravice iz naslova zavarovanja za socialno varnost: pokojnine, zdravstvene storitve, nadomestilo za primer brezposelnosti in otroški dodatki.

Skupna pravila Evropske unije veljajo za državljane Evropske unije, EGP in Švicarske konfederacije, ki so ali so bili zavarovani po sistemu ene od teh držav, ter za njihove družinske člane.

Za učinkovitejšo zaščito posameznikov, ki se gibljejo po Evropi, je vzpostavljen informacijski sistem za elektronsko izmenjavo informacij o socialni varnosti (angleško Electronic Exchange of Social Information - EESSI), ki pristojnim inštitucijam za socialno varnosti v Evropski uniji omogoča hitrejšo in varno obravnavo posameznih zadev ter pospešuje izračun in izplačilo socialnih nadomestil.

S tretjimi državami Republika Slovenija sklepa tudi mednarodne pogodbe o socialni varnosti, ki določajo pogoje in postopke za uresničevanja pravic iz socialnega zavarovanja v primeru migracij med državama pogodbenicama. Te države so Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija, Kanada, Združene države Amerike, Argentina, Avstralija, Južna Koreja in Quebec.