Eden temeljnih načinov zagotavljanja pravic delavcev, ki so (bili) v svojem delovno-aktivnem obdobju zaposleni vsaj v dveh državah, je koordinacija sistemov socialne varnosti. Ta zagotavlja, da se pridobljene pravice na področju socialne varnosti ohranijo ne glede na to, da je delavec nekaj časa delal v eni državi, to zapustil in odšel na delo v drugo državo.
Pravno-formalna podlaga za ohranjanje teh pravic med državami članicami EU je v Uredbi 1408/71, ki je nadomestila bilateralne sporazume o socialni varnosti, ki so veljali med Slovenijo in posameznimi državami članicami EU. Uredba velja tudi za države članice EGP in Švico.
Z državami nečlanicami EU pa je koordinacija sistemov socialne varnosti opredeljena v bilateralnih sporazumih o socialni varnosti oziroma socialnem zavarovanju, ki jih je Slovenija sklenila s posameznimi državami oziroma jih je nasledila. Ti načeloma urejajo pravice s pokojninskega področja, s področja zdravstvenega zavarovanja in materinstva, zavarovanja za primer smrti, družinskih prejemkov in zavarovanja za primer brezposelnosti. Sporazumi se vsebinsko razlikujejo glede na to, kako posamezno področje urejajo nacionalni sistemi.
|
