Sedemletno prehodno obdobje, ki je razdeljeno na 2 leti + 3 leta + 2 leti, velja le za prosto gibanje delavcev, in sicer med Slovenijo in 15 sedanjimi državami članicami EU: Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Francijo, Grčijo, Irsko, Italijo, Luksemburgom, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo, Švedsko ter Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske.

Prvi 2 leti po pristopu Slovenije k EU (1. maj 2004) sedanje države članice EU ohranijo nacionalne ukrepe zaposlovanja slovenskih državljanov, vsaka država članica pa sme z notranjimi pravnimi ukrepi te pravice povečati, vključno s polnim dostopom do trga dela že z dnem pristopa k EU.

Pred začetkom naslednjega 3-letnega prehodnega obdobja mora vsaka država članica EU sporočiti Evropski komisiji, ali bo glede na stanje na trgu dela še naprej uporabljala nacionalno zakonodajo ali ne. Če je posamezna država članica glede na stanje na svojem trgu dela ugotovila, da ni več potrebe po prehodnem obdobju, potem bo veljalo prosto gibanje delavcev. V primeru resnih motenj ali groženj na trgu dela lahko posamezna »stara« država članica, še naslednji dve leti uveljavlja prehodno obdobje, torej najdlje do leta 2011.

Slovenija je v pogajalskih izhodiščih uveljavila načelo vzajemnosti. To pomeni, da lahko tudi Slovenija v času 7-letnega prehodnega obdobja do vsake sedanje države članice EU, ki bo uveljavljala nacionalne ukrepe glede prostega gibanja delavcev, uveljavlja enakovredne ukrepe. Po prvih dveh letih članstva v EU, natančneje 25. maja 2006, pa se je Vlada Republike Slovenije odločila, da ukinja vzajemnost in uveljavlja prosto gibanje delavcev državljanov EU in EGP. Na takšno odločitev vlade sta vplivali predvsem dejstvi, da ukinitev vzajemnosti ne bo ogrozila slovenskega trga dela in da bo Republika Slovenija s to odločitvijo potrdila svoja dosedanja prizadevanja za uveljavitev prostega pretoka oseb znotraj držav EU.

Varnostna klavzula je ukrep oziroma ponovna uvedba omejitev dostopa do trga dela posamezne države EU v času 7-letnega prehodnega obdobja. Če sedanja država članica EU preneha izvajati nacionalne ukrepe in uveljavi prosto gibanje delavcev, lahko zaprosi Evropsko komisijo za dovoljenje, da v primeru resnih težav na svojem trgu dela ali grožnje le-teh, ponovno uvede omejitve. Komisija odloči, katere omejitve lahko posamezna država uvede in za koliko časa. V zelo nujnih primerih lahko država članica sama uporabi varnostno klavzulo in o tem naknadno obvesti Evropsko komisijo.

Med novimi državami članicami EU je takoj po 1. maju 2004 veljalo prosto gibanje oseb, z možnostjo, da so lahko takoj po polnopravnem članstvu v EU (v času 7-letnega obdobja) uvedle varnostno klavzulo do katerekoli nove države članice, pod pogojem, da katerakoli sedanja država članica uveljavlja nacionalno zakonodajo zoper katerokoli novo državo članico.

Vlada RS je decembra 2006 sprejela odločitev, da ne bo uveljavila prehodnih ukrepov na področju prostega gibanja delavcev za Romunijo in Bolgarijo, in je tako sprostila dostop na svoj trg dela za državljane omenjenih dveh držav.