Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

NOVICA

Intervju ministrice mag. Ksenije Klampfer

Celoten intervju ministrice mag. Ksenije Klampfer za Sobotno prilogo Dela z novinarko Barbaro Hočevar (objavljen 23. 2. 2019).

Kako je načelnici Upravne enote Maribor presedlati na čelo ministrstva za delo?
Delo je povsod enako, če opravljanje javne funkcije ne jemlješ kot službo, ampak predanost ljudem. Prav gotovo je sprememba samega področja dela, a vendar so tudi tukaj upravni postopki, kot so bili v Mariboru, samo z druge zakonodaje. Je pa enak koncept samih procesov in razmišljanja. Mogoče je to, da ne prihajam iz socialnega področja dodana vrednost. Res poskušam na objektiven način iskati rešitve, kako stvari izboljšati.


Na ministrstvu ste dobrih pet mesecev, kakšne so vaše prioritete, po tem, ko ste se bolj seznanili s področjem?
Glavna prioriteta je ureditev trga dela, kjer imamo danes  na eni strani velike primanjkljaje, na drugi pa v določenih poklicih presežke. Zato razmišljamo, kakšne ukrepe sprejeti, da pomagamo trgu dela na način, da dobimo zadosti delovne sile in to takšne, ki jih gospodarstvo potrebuje. Pospešeno potekajo aktivnosti na področju aktivne politike zaposlovanja, osredotočeni pa smo predvsem na dolgotrajne brezposelne. Trenutno je na zavodu za zaposlovanje prijavljenih okrog 78.000 brezposelnih in ocenjujemo, da je med njimi pomemben delež delovne sile, ki bi ga z določenimi motivacijskimi in drugimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja lahko spravili na trg dela. Zato smo takoj po prihodu na ministrstvo,  meseca oktobra štartali pilotni projekt, ki se osredotoča na dolgotrajno brezposelne. Govorimo o posameznikih ki so bili v zadnjih dveh letih vsaj šest mesecev prejemniki denarne socialne pomoči, pa niso invalidi,  nimajo zdravstvenih ali kakih drugih omejitev, kot je na primer odvisnost… Danes se s temi posamezniki pospešeno ukvarjata dva svetovalca, eden iz zavoda za zaposlovanje in en iz centra za socialno delo. Tukaj je povezava med obema institucijama ključna, zato jo tudi sama zelo spodbujam.


V preteklosti je brezposelni odšel k svetovalcu na zavod za zaposlovanje vsake štiri mesece, kar je absolutno premalo. Praksa je bila, da zavod posameznika pošilja na center, center nazaj na zavod, nihče pa se z njim ni ukvarjal aktivno. To želimo spremeniti tako, da sodelovanje okrepimo na način, ki dolgotrajno brezposelne, ljudi z nizko izobrazbo in starejše z različnimi ukrepi opolnomočimo in povečamo njihove zaposlitvene zmožnosti.  Po novem dolgotrajno brezposelne oba svetovalca vabita na razgovor vsake 14 dni.  Naš cilj pri vsem tem pa je, da bi vsi, ki so zdravi, svojo socialno varnost iskali na trgu dela.


Slaba povezanost med zavodom za zaposlovanje in centri za socialno delo je bila ena od točk, na katero je OECD leta 2017 opozarjal Slovenijo pri analizi trga dela. Še bolj skrb zbujajoče pa se jim zdi, kako kratek čas smo Slovenci pravzaprav na trgu dela – da mladi vstopajo nanj razmeroma pozno, starejši pa nehajo delati prej kot v drugih državah.
Drži in to je drugi vidik, s katerim se moramo ukvarjati. Ugotavljamo, da je delovna aktivnost med ljudmi starimi od 60 do 64 let pri nas skoraj najnižja v Evropi. Nižja je samo v Grčiji. Ljudje se nam prehitro umikajo iz trga dela, večinoma med 58. in 60. letom. Razlogi za to so različni – najpogosteje navajajo psihosomatska tveganja, slabe odnose na delovnem mestu in tudi neprilagojenost delovnih mest za starejše osebe. Ponavadi gredo najprej v dolgotrajno bolniško, opažamo, da je veliko zlasti kostno-mišičnih obolenj, potem izkoristijo 25 mesecev nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in so tudi do 4 leta pred upokojitvijo že umaknjeni iz trga dela in niso delovno aktivni.


Intenzivno se ukvarjamo s tem, kako povečati delovno aktivnost, s kakšnimi ukrepi zagotoviti, da bodo delavci ostajali dlje v delovnem razmerju. Kar pa zelo pogosto poudarjam je, da ni vse v zakonskih rešitvah, ampak je treba začeti spreminjati miselnost. Treba se je začeti pogovarjati z vsemi, ki organizirajo delovne procese, da bodo začeli uporabljati veščino »age managementa« o kateri se v tujini ogromno govori, pri nas pa smo z njo šele začeli. Tudi z javno kampanjo, da odpravljamo stereotipe o starejših delavcih, češ da so togi, zavirajo razvoj… Ne zavedamo pa se, da starejši delavec pomeni znanje, izkušnje, mentorstvo, nenazadnje tudi lojalnost podjetju. Skrb zbujajoče je prevladujoče mnenje, da se nekoga, ki je star 45 let, ne splača več izobraževati. Nujno bo treba – in pri tem bodo morali sodelovati tudi sindikati in delodajalci – glasno opozarjati na vseživljenjsko učenje.

 

Zavedati se moramo, da živimo v družbi dveh momentov. Na eni strani imamo demografske spremembe, na drugi pa robotizacijo in digitalizacijo in to dvoje bomo morali povezati. Zelo bi si želela, da bi nam uspelo pripraviti katalog delovnih mest, ki jih klasificira kot primerna oziroma neprimerna za starejše. Tudi država lahko pomaga pri tem pomaga z določenimi ukrepi. Želela bi si pilotnega projekta, da bi eno proizvodnjo, ki danes ni primerna za starejše, prilagodili in jo kot primer dobre prakse prikazali družbi ter na ta način začeli spreminjati miselnost. Dejstvo je, da smo hitro se starajoča družba. Leta 2015 je bilo 18 odstotkov prebivalstva starejših od 65 let, konec lanskega leta že 19,7. Če bo šlo naprej s to dinamiko, bo leta 2030 že četrtina prebivalcev starejša od 65 let. Bojim se, da se hitrih demografskih sprememb niti ne zavedamo in da nas bodo te v nekem času udarile kot cunami.


Pred nekaj meseci vam je premier Šarec pisal, da pričakuje pokojninsko reformo.
Spremembe bomo predlagali v skladu s koalicijskimi zavezami. Računamo, da bodo v roku 14 dni zadeve dovolj pripravljene, da bomo lahko sam koncept spremembe predstavili socialnim partnerjem in začeli socialni dialog. Želela pa bi si vključitev širše družbe in odziv na predlagani koncept s strani vseh relevantnih deležnikov.  


V kakšni smeri razmišljate? Zviševanje starosti, obdobja za izračun…?
V skladu s koalicijsko pogodbo je največji poudarek na dvojnem statusu. Želje namreč so, da bi upokojenci lahko delali tudi po tem, ko izpolnijo pogoje za upokojitev. Določeno delo lahko že zdaj opravljajo in ob tem prejemajo 20 odstotkov pokojnine, s tem, da ostanejo v polnem zavarovalnem času in delajo v polnem obseg. Pravijo, da to ni stimulativno in da bi bilo potrebno bolj spodbujati, tudi v kontekstu pomanjkanja delovne sile. Po drugi strani pa moramo pripraviti tako rešitev, da ne bi povzročili anomalij na trgu dela. Rešitve pripravljamo skrbno in previdno, preigravamo različne možnosti.


Ali ste že delali kakšne izračune, kaj bi za državno blagajno pomenilo, če bi javni uslužbenci ob polni pokojnini delali še naprej in prejemali plačo?
Tukaj morajo biti določene varovalke, sploh kar zadeva javni sektor. Javnemu uslužbencu mora najprej prenehati delovno razmerje in se prekiniti zavarovalno obdobje, če bi želel, da se zaposli nazaj, pa bi moral na javni natečaj. Potem pa se bo delodajalec odločil ali potrebuje njegova znanja in veščine.


Sindikati opozarjajo, da bi dvojni status lahko povzročil nelojalo konkurenco, saj bi bil najbrž nekdo, ki že dobiva polno pokojnino, pripravljen delati tudi za nekaj manj denarja kot mladi, ki morajo preživljati družino.
Upoštevali bomo vsa ta razmišljanja in pripravili take rešitve, da do anomalij ne bo prišlo.


Boj proti prekarnosti ste navedli kot eno svojih prioritet. Kako vam gre pri tem?
Naš cilj je sprejem strategije boja proti prekarnosti, na podlagi katere bi pripravili akcijski načrt z ukrepi boja proti prekarnosti. Ministrstvo je že v prejšnjem mandatu naročilo projekt MAPA, ki ga pripravljajo vse tri univerze. Ocenile bodo  vse vplive prekarnosti na mikro in makro ravni, kakšne so posledice na socialni in pravni ravni, psihološki vpliv, torej vse dimenzije. Analize bomo dobili nekje v začetku 2020, prosila pa sem tudi za vmesno poročilo, ki ga pričakujemo poleti. Ustanovljena je tudi medresorska delovna skupina  na ravni državnih sekretarjev, želela pa bi še širšo strokovno komisijo tistih, ki se s prekarnostjo dejansko ukvarjajo in imajo tudi najboljše informacije s terena.


Kako si pa vi konkretno predstavljate boj proti prekarnosti? Tudi v luči tega, da se vendarle pojavljajo oblike dela in platforme, ki jih denimo pred desetletjem še ni bilo.
Ta vidik je tudi zelo pomemben v nekaterih poklicih, pa tudi mladi si želijo svobodnejših oblik dela. Odgovarja jim bolj fleksibilen urnik, ne želijo vstajati ob 6 zjutraj in delati do 4 ali 5 popoldan. Ta vidik moramo upoštevati, kot tudi spodbudo podjetništvu, saj se na ta način razvijajo določene podjetniške ideje. Vse skupaj pa s pravo mero, proti tisti prekarnosti, pri kateri pride do zlorabljanja delavcev, od tega, da se znajdejo v izkoriščevalskem položaju, kjer delajo nadure, ki se jim ne priznajo, ne prikažejo in ne plačajo in podobno.


Večkrat ugotavljamo tudi, da se ljudje pogosto ne zavedajo svojih pravic, da ne vedo, da so zlorabljani, da si ne znajo raztolmačiti določil v pogodbah o delu. Zato je bil moj predlog, da bi štartali s kampanjo opolnomočenja delavcev, da poznajo svoje pravice in ocenijo, ali so zlorabljeni ter vedo, na kakšen način se lahko pravilno odzivajo.


Pri tem je pomembna vloga inšpektorata za delo, ki ga želimo opolnomočiti. Dobili smo 10 dodatnih kvot za zaposlitve, upam, da jih bomo realizirali zdaj v začetku leta, in da bo dober odziv na razpise. Doslej smo težko dobivali nove inšpektorje, saj je delo naporno, odgovorno, v uslužbenskem sistemu pa so plače takšne, kakršne so.


Po drugi strani bi si pa res želeli optimizirati določene postopke na inšpektoratu. Sem zagovornica usmerjenih akcij, skupaj s FURS-om. Želeli bi si dvigniti blagovno znamko inšpektorata za delo, ki je zdaj precej slabo postavljena in povečati vlogo inšpektorjev.


Delovna doba v prekarnih razmerjih bo posledično prinesla tudi zelo borno pokojnino, tudi zato, ker so vplačani prispevki razmeroma nizki. Kako vi gledate na vprašanje višine prispevkov in pravic, ki iz tega (ne) izhajajo?
Pokojninski sistem je v prvi vrsti zavarovalniški sistem. Kolikor vplačaš, toliko kasneje dobiš. Je tudi solidarnostni, ampak solidarnost je na drugem mestu.


Kar pogosto opažam, posebej pri mladih, je, da jim je v tem trenutku vseeno, da si kot s.p.-ji plačujejo najnižje prispevke. Imamo tako miselnost, da ne gledamo toliko naprej, kaj bo takrat, ko se bomo upokojili. Treba bo začeti prikazovati, kaj se bo zgodilo, če prispevki ne bodo višji.
V koalicijski pogodbi ste zapisali, da se bo januarja 2019 povišal odmerni odstotek za polno delovno dobo povišal na 63. Zdaj smo konec februarja.


Odmerni odstotek bo predmet sprememb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, skupaj z dvojnim statusom. Gre za več zakonskih sprememb, za katere smo morali oceniti tudi določene situacije in finančne učinke.  
Prav tako ste v koalicijski pogodbi napovedali dvig minimalne pokojnine za polno delovno dobo na 613 evrov. Kdaj boste to uresničili?

Gre za koalicijsko zavezo te vlade, ki bo predmet razprav v prihodnosti, ta pa bo temeljila na projekcijah gospodarske rasti in finančne vzdržnosti. Prag revščine je izračunan na približno 630 evrov, za polno dobo naj bi bila takšna tudi pokojnina. Bomo videli.


Kako pa se bodo pokojnine popravile tistim, ki so si vplačali za 630 evrov pokojnine prispevkov?
Tu potem pade zavarovalniški sistem. Zelo previdni moramo biti in to je ta del na katerega ves čas opozarjam. Rešitve morajo biti postopne, veljati morajo neka prehodna obdobja, da s tem, ko mi rešujemo en problem ne povzročamo novih krivic in anomalij.
Pomemben del zavarovalniškega sistema je, da človek vanj verjame. Da ve, da če bo vplačeval več, ga za to na koncu čaka nagrada. Če pa potem vse skupaj vržemo v en koš, se nam cel koncept podre in imamo problem.


Ampak danes je minimalna pokojnina za 40 let dela 516 evrov, varstveni dodatek, do katerega je upravičen vsak, ki je starejši od 63 oziroma 65 let, tudi če ni nikoli delal, je pa 577 evrov.
Da, to je anomalija, ki se je naredila z dvigom denarne socialne pomoči, na katerega je vezan izračun varstvenega dodatka. To bo v prihodnosti potrebno zregulirat.


Kako pa?
Rešitev še iščemo.


V koalicijski pogodbi ste napovedali dvigovanje prispevne stopnje delodajalcev za 0,8 odstotka na leto. Kako je zdaj s tem?
Prispevne stopnje in celoten koncept predlogov pripravlja ministrstvo za finance. Kolikor vem, bodo približno čez en mesec pripravili osnutek za spremembo zakonodaje in ga tudi predstavili.
Usklajena izhodišča za prenovo pokojninske zakonodaje na podlagi Bele knjige je že prejšnja vlada podpisala s socialnimi partnerji. Koliko te vsebine boste obdržali?
Pri vseh predlogih, ki jih pripravljamo, upoštevamo ta izhodišča.


V prejšnjem mandatu reforma trga dela v smeri varne prožnosti ni bila mogoča, predvsem zaradi nasprotovanja sindikatov. Nameravate vi ugrizniti v to jabolko?
Preverjala sem podatke. OECD je razvil indeks varovane zaposlitve. Do leta 2013, ko je bila zadnja sprememba zakona o delovnih razmerjih, je OECD večkrat opominjal Slovenijo, da imamo togo delovno zakonodajo, indeks varovane zaposlitve je bil 2,39. Po 2013 pa nam je indeks padel na 1,99. Bolj fleksibilno zakonodajo ima samo še 5 evropskih držav.


Poleg tega nas pa zavezujejo še mednarodni dokumenti – konvencija mednarodne organizacije dela in evropska socialna listina. Oba pravita, da mora za odpuščanje delavca obstajati utemeljen razlog. To so kriteriji preko katerih nacionalne zakonodaje ne morejo iti. In za predloge, da bi lahko delodajalec en ali dva odstotka zaposlenih odpustil brez razloga, absolutno ni nobenih strokovnih podlag. Jaz kaj takega absolutno ne bom podprla.


Se vam zdi torej, da delodajalci, ki opozarjajo na togost, pretiravajo?
Po mojih izkušnjah so zelo pogosto nepravilno izpeljani postopki odpuščanja. Tisti, ki so se začeli tega zavedati, so začeli vlagati v izobraževanje tudi kadrovskih služb – če je vzpostavljen sistem ciljnega vodenja in so delavcu postavljeni cilji, ki jih ne dosega, ga lahko odpustijo. Ob pravilno izpeljanem postopku seveda.


Zakona o delovnih razmerjih se torej ne boste dotikali?
V tem delu, za lažje odpuščanje, zagotovo ne.


Pri minimalni plači so vam delodajalci očitali pomanjkanje socialnega dialoga, ki pa ga vi sicer zagovarjate.
Če pogledamo zgodovino socialnega dialoga, so pri pomembnih temah partnerji vedno ostajali vsak na svojem bregu. Ampak, socialni dialog je zelo pomemben in je eden od temeljev socialne države, ker pomeni socialni mir. Vsi morajo biti vključeni, imeti možnost sodelovati in povedati. Nenazadnje pa se moramo začeti tudi slišati.


Minimalna plača se je januarja zvišala in se bo prihodnje leto še malo popravila. Ali ocenjujete, da je zdaj pravo razmerje med minimalno plačo in socialnimi transferji?
Ravnovesje ni pravo.  Ljudje, ki prejemajo minimalno plačo so še vedno prejemniki socialnih transferjev oziroma denarne socialne pomoči. Zelo pogosto me vprašajo, kakšna naj bi bila primerna višina minimalne plače in moj odgovor je, da mora biti takšna, da omogoča dostojno preživetje. To pomeni, da prejemnik ne potrebuje socialnih transferjev, da preživi mesec.


Ves čas poudarjam tudi, da ne za vsakega vsako delo, ampak za vsakega dostojno delo. To je tisto, kar pomeni mir, socialno vključenost in socialno pravičnost, nenazadnje tudi ekonomski in družbeni napredek. Nedopustno se mi zdi, da imamo polno zaposlene ljudi, ki prejemajo denarno socialno pomoč. V Sloveniji je trenutno 5700 takih.


Kaj pa boste naredili za to?
Zelo podpiram idejo za splošno zvišanje plač. Pomembno je da urejamo celotno vertikalo in ne samo enega dohodkovnega razreda. Ko enkrat ujamemo tok višanja plač, se tudi minimalna plača zviša. Pogosto je slišati, da ne bomo konkurenčni, če bomo imeli višje plače, ampak nekatere evropske države to tezo izpodbijajo. Ne želimo si biti Romunija in Bolgarija, ki so za investitorje zanimive zato, ker imajo nizke plače. Težiti moramo k temu, da so plače dostojne, da omogočajo človeku primerno in dostojno življenje. Plače naj se poskušajo zvišati v skladu z možnostmi, tudi država bo seveda morala na nek način poskrbeti, kako to stimulirati, pa tudi, da bomo kot družba začeli stremeti k temu, da si želimo delovna mesta z višjo dodano vrednostjo in delovna mesta, ki bodo zadržala inženirje v Sloveniji.


Prihajam z vzhodnega dela Slovenije, kjer je problem še večji. Avstrija je blizu, med Mariborom in Gradcem je 60 kilometrov. Če so plače višje, ljudje gredo. To je motivacijski faktor, ki pripelje do odhoda v tujino.


Zagovarjate razbremenitev plač?
Da in kot ministrica bi si zelo želela razbremenitev v korist neto plače, ker so to konec koncev dohodki, ki gredo v neposredno potrošnjo. Na ta način dobi država nazaj prek davka v blagajno. Predlagam tudi 100-odstotno razbremenitev regresa. Nisem sicer zagovornik parcialnih ukrepov na plačnem področju, sem za sistemske rešitve, ampak nekatere parcialne, kot je bila razbremenitev 13. plače, so se pokazale za dobre.


Denarna socialna pomoč se je bolj zvišala kot minimalna plača.
Minimalni dohodek 392 evrov za samsko osebo omogoča minimalno preživetje. Tukaj moramo biti zelo previdni pri mehanizmih podeljevanja pomoči, da ne prihaja do zlorab in denarno socialno pomoč dobijo res tisti, ki jo potrebujejo. Slišimo komentarje o prejemnikih, ki se vozijo z BMW-ji. Mi preverjamo mehanizme na kak način preprečiti zlorabe, od tega, da popravljamo informacijski sistem, ki bo omogočal večji nadzor, do tega, da se svetovalci, ki podeljujejo pomoči, bolj aktivno sodelujejo. Z različnimi ukrepi bomo poskušali doseči, da dobijo denarno socialno pomoč tisti, ki jo res potrebujejo, ostali pa si morajo socialno varnost zagotoviti na trgu dela. Še vedno imamo preveč zlorab in na tem bodo v prihodnje še morale potekati aktivnosti.


Po drugi strani pa moramo skrbeti, da bodo plače dovolj visoke, da bodo ljudje motivirani delati. Tudi tu imamo težave z miselnostjo. Delo ne pomeni samo plačo, ampak tudi neko osebno identiteto in socialno vključenost. Ko se ukvarjamo z dolgotrajno brezposelnimi, vidimo, da so največje težave, ko ljudje zapadejo v neko past neaktivnosti in se socialno se izključijo. Radi bi jih opogumili in opolnomočili, da bi z različnimi ukrepi povečali zaposlitvene zmožnosti ter da si na trgu dela najdejo socialno varnost.


Enostarševska družina z dvema otrokoma je, po izračunih ministrstva, upravičena do 1115 evrov denarne socialne pomoči in otroških dodatkov, subvencije plačila najemnine, kritja vseh zdravstvenih storitev. Plače medicinskih sester pogosto ne presegajo tega zneska, niti z nočnimi dežurstvi. Ali bi vi nekomu, ki se ob enakem plačilo odloči za socialno pomoč, rekli, da zlorablja sistem?
Treba je ugotoviti, zakaj je ta starš doma in v kolikor nima kakšne invalidnost ali je bolan, ga je potrebno motivirati, da se vključi na trg dela. Verjetno je pa tu še tisti drugi del, da dohodek ni edino, ker se z delom tudi identificiramo, smo socialno vključeni. V skandinavskih državah je nekdo, ki je zdrav in doma, sramota. Pri nas pa je to nekaj »normalnega«, pa imamo enak socialni sistem.


Zelo ste bili kritični do Avstrije, ki je indeksirala otroške dodatke za tuje delavce, da bodo ti zdaj dobivali nižje. V Avstriji so sicer, za razliko od Slovenije, vsi otroci upravičeni do enake višine otroških dodatkov, ne glede na socialni položaj otrok. V koalicijski pogodbi ste zapisali, da boste razmislili o univerzalnem otroškem dodatku.
Finci so ravno zaključili 2-letni pilotni projekt o UTD in niso ravno spodbudne novice, da bi nekdo bil bolj pogumen in si hitreje iskal zaposlitve ali tvegal zamenjavo zaposlitve. Vsekakor pa to ni ovira, da ne začnemo debato o UTD. Osebno zagovarjam uvedbo neke vrste UTD za otroke.
Neke vrste UTD pa pri nas že imamo pri dodatku za veliko družino in to bi si želela tudi pri otroških dodatkih. Preigrati moramo različne možnosti, me pa skrbi, da nekateri, ki zdaj dobijo največ, tako veliko potem ne bi dobili. Pripravljamo različne projekcije, upam, da se začnemo o tem čim prej pogovarjati.


Ob reorganizaciji CSD je 15 območnih centrov uspelo »ujeti ritem«, v ljubljanskem je pa prišlo do velikih zaostankov. Čemu to pripisujete?
Stanje na centrih za socialno delo še pred reorganizacijo precej napeto, obremenitve med centri in uslužbenci v posameznem centru pa zelo različne. Potem se je pa zgodila še ta ''nesrečna'' reorganizacija, ki je bila, po moji oceni, postavljena v najslabši možni čas na 1. oktober. Vse pade na mesec oktober, začne se študijsko in vrtčevsko leto, subvencije malic in kosil…


Manjši centri so do začetka novembra začeli poslovati brez zamud, v CSD Ljubljana, ki je večji, pa so se pojavile težave. S sklepom smo potem prerazporedili pristojnosti reševanja.


Na CSD bomo z uvedbo informativnih izračunov, s postopno uvedbo novega informacijskega sistema Krpan ter z dodatnimi izobraževanji razbremenili uslužbence administrativnega dela. Na ta način se se bodo lahko več ukvarjali s strokovnim delom in strankami.
Kar nekaj je še centrov, kjer so doslej dokumente beležili še na roke. Mene je to zelo presenetilo. Kar se informacijske tehnologije tiče, so na nek način še v kameni dobi, zato sem toliko bolj razumela strah uslužbencev pred uvajanjem informativnega izračuna.


Kar zadeva izdajanja odločb, se pa moramo zavedati, da je naš sistem povezan z 38 bazami, od FURS, GURS do MRVL… Če jaz oddam vlogo, denimo za otroški dodatek za hčer, sistem v vseh bazah preveri podatke za vse člane gospodinjstva. Sistem zdrži približno 60.000 klicev v te baze na dan, če bi šli v masovni izračun, bi bilo potrebno 300.000 klicev. Rok za masivni izračun smo si zadali 2021, do tedaj pa bodo izvajali pilotne projekte in teste. Delovanje pa ni odvisno vedno le od informacijskega sistema CSD, ampak se pogosto zgodi, da pade eden od virov – če denimo, en dan ne dela FURS-ov sistem, zastane izdajanje odločb na centrih za socialno delo.


Bistvo reorganizacije centrov za socialno delo je bilo več posvečanja delu z ljudmi.
Tako je, to naj bi bil končni cilj. Razbremeniti svetovalce vsega administrativnega dela in jim omogočiti, da se posvečajo ljudem, ki se znajdejo v različnih življenjskih situacijah. Želimo dvigniti zaupanje v centre za socialno delo  in njihov ugled na višjo raven.


Vsa sodišča doslej so ugotovila, da ni nobene pravne podlage za to, da bi ministrstvo staršem slepih otrok, ki od leta 2015 prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo ter dodatek za nego otroka, izplačali en dodatek za nazaj (od leta 2003 naprej). Vi ste staršem vseeno obljubili, da jim boste to plačali. Koliko denarja računate, da bo to skupaj? Koliko bodo stali sodni in drugi stroški, ki jih boste, po vaših besedah, prav tako krili? Kdo bo upravičen do tega? Vsi slepi otroci ali le tisti, ki so tožili?
Na ministrstvu vse od novega leta dalje pripravljamo poseben zakon o popravi krivic, ki so nastale slepim in slabovidnim otrokom. Rešitve morajo biti pripravljene v tej smeri, da ne ustvarjajo novih krivic.


Slepi otroci so edini, ki dobivajo oba dodatka, vsi drugi otroci s posebnimi potrebami, tudi tisti, ki potrebujejo 24-urno stalno nego, ne. Ali nameravate tudi to kako urediti?
Glede ureditve ostalih invalidnih skupin bomo zadeve preučili.