Skoči na vsebino

NOVICA

11. 1. 2017

Moški in ženske v začaranem krogu nasilja

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Fakulteta za družbene vede sta včeraj, 10. januarja 2017, organizirala okroglo mizo Moški in ženske v začaranem krogu nasilja. S tem dogodkom ministrstvo nadaljuje niz razprav na temo moških in enakosti spolov, ki so se pričele pred dvema letoma, z mednarodno konferenco Enakost spolov - kaj imajo moški s tem. Enakost spolov se namreč tiče tako žensk kot moških in pomembno je spodbujati večji angažma moških za odpravo neenakosti med ženskami in moškimi tudi v Sloveniji.

Okrogla miza je bila namenjena oblikovalkam in oblikovalcem politik, zaposlenim v izobraževanju in znanosti, študentkam in študentom, nevladnim organizacijam, socialnim delavkam in delavcem, medijem ter vsem, ki se pri svojem delu srečujejo s problematiko nasilja. Z njo sta se organizatorja lotila kompleksnih  tem, ki običajno niso v ospredju razprav o nasilju nad ženskami in nasilju v družini: percepcije moškosti in nasilja v družbi, razumevanja privolitve v spolni odnos, nasilja in zlorabe moških v družini, izvajanja programov za povzročitelje nasilja in preventivnih programov za dečke, medijskih podob nasilja ter vloge in sodelovanja moških pri izvajanju kampanj, namenjenih preprečevanju nasilja nad ženskami. Razprava je odprla tudi niz vprašanj, kot so: kateri so vzroki nasilnega vedenja nasploh in  nasilja nad ženskami še posebej, kaj nasilje perpetuira in vodi v najhujše oblike (femicid), kaj storiti za učinkovito preprečevanje in odpravo nasilja ter kakšna je pri tem vloga države, medijev ter nevladnih in drugih organizacij, pa tudi posameznikov in posameznic.

 

Na okrogli mizi, ki jo je moderiral  dr. Tomaž Deželan iz Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani,  je sodelovalo pet razpravljavcev in razpravljavk, ki prihajajo iz različnih sfer družbenega življenja, in ki v raziskovalnem, medijskem , civilno-družbenem prostoru prispevajo k odpravi stereotipov o vlogah žensk in moških v družbi, ki nasilje reproducirajo,  ter k preprečevanju in odpravi nasilja nad ženskami.

 

Dr. Jason A. Laker, profesor na Univerzi v Kaliforniji iz ZDA, raziskovalec s področja spola in seksualnosti, z bogatimi izkušnjami tudi na področju poučevanja in raziskovanja svetovanja v izobraževanju, državljanstva, moških študij ter pedagogike nasploh, je predstavil izsledke  odmevne študije »Zgodbe privolitve« (Consent stories), v katerih se skupaj s kolegico Dr. Erico Boas ukvarja s problematiko  percepcije privolitve v spolni odnos med študentsko populacijo. Opozoril je, da na njihova prepričanje in vedenja pomembno vplivajo družbene norme oziroma percepcije vrstnikov o tem, kaj je normalno, željeno in dopustno, še  posebej ko gre za tvegana vedenja, ki vključujejo fizično ali emocionalno nasilje. Zato ni dovolj le ustrezna zakonodaja, ampak je treba oblikovati učinkovite preventivne strategije, t.im. komunikacijske konvencije, ki delujejo v praksi in bodo mlade spodbujale, da sami jasno izrazijo, kaj hočejo in kaj ne ter ne bodo opravičevali spolnega nasilja. Ena izmed temeljnih ugotovitev študije je namreč, da je za študente privolitev v spolni odnos pogosto nek ohlapen, nejasen koncept, ki se v konkretnih intimnih odnosih redko manifestira v obliki odkrite, zelo očitne in izrecne privolitve.  

Christian Veske, koordinator za področje moških in enakosti spolov  iz Evropskega  inštituta za enakost spolov, je osvetlil kampanjo Bela pentlja (White Ribbon Campaign). Gre za kampanjo, ki se je začela v Kanadi leta 1991 in se kasneje razširila po Evrope, njen cilj pa je v boj proti nasilju nad ženskami vključiti tudi moške. Gre predvsem za kampanjo ozaveščanja, ki skuša pritegniti tudi pomembne akterje v politiki in različnih področij družbenega življenja. Da je to nujno, nenazadnje opozarjajo tudi najnovejše ugotovitve evropske raziskave o nasilju nad ženskmi, ki je pokazala, da je v EU kar 33 odstokov žensk v starosti nad 15 let izkusilo fizično in/ali spolno nasilje. Kljub temu, da velika večina, 96 odstotkov Evropejcev in Evropejk meni, da je nasilje nad ženskami v družini nesprejemljivo, pa je zgovoren podatek, da kar 14 odstotkov moških v EU v nasilju nad ženskami  v družini  ne vidi vedno kaznivega dejanja. Pri »vzgoji«  moških za nenasilje je po njegovem prepričanju pomembno, da  moški več kot v preteklosti posvetijo skrbi za druge, zlasti otroke − s tem se krepi empatija in oblikujejo drugačni, nenasilni vzorci vedenja.

 

Dr. Jasna Podreka, asistentka in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in sodelavka Društva SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, je poudarila, da so oboji, tako moški kot ženske, lahko žrtve nasilja, vendar gre pri nasilnih smrtih žensk za spolno specifično obliko nasilja. Ženske so namreč pogosto žrtve svojih partnerjev (kar 43 odstotkov umorov in poskusov umorov žensk zagrešijo njihovi sedanji ali bivši partnerji), tovrstna dejanja se ne zgodijo čez noč, nasilje je namreč prisotno že prej (zalezovanje partnerice, grožnje) in gre za moške, ki imajo zelo jasna prepričanja o vlogah spolov: zanje je spolni odnos njihova absolutna pravica, žensko razumejo kot svojo lastnino, sebe pa kot žrtev (partnerica jih ne ceni dovolj ipd.), pri čemer si pridržujejo ekskluzivno pravico nasilnega delovanja, kadar se jim partnerica postavi po robu – ravno takrat tudi zagrešijo največ umorov. 

 

Gregor Lapajne iz Društva za nenasilno komunikacijo, svetovalec za delo s storilci nasilja ter izvajalec treninga socialnih veščin za povzročitelje nasilja, je izpostavil dve ciljni populaciji, s katerima se srečuje pri svojem delu: odraslimi moškimi, ki izvajajo nasilje v intimno partnerskem odnosu, ter mladimi fanti, ki uporabljajo nasilno vedenje. Ti svojih vedenj pogosto ne prepoznavajo kot nasilnih, nimajo razvite kritične distance, ali pa vedo, da gre za nasilje, a trdijo, da je upravičeno; v tretji kategoriji pa gre za tiste, ki se zavedajo, da je njihovo vedenje neprimerno, a vzroke zanj iščejo drugje, ne pri sebi. Namen treningov je, da povzročitelji prepoznajo stereotipno razmišljanje, ki jim »daje dovoljenje za nasilje«, in sprejmejo osebno odgovornost za lastno vedenje. V delavnicah jih v okviru posebnih programov spodbujajo k razvoju vzorcev vedenja, ki temeljijo na nenasilni komunikaciji. Pri nasilnem vedenju gre namreč v veliki meri za naučeno vedenje, zato ga je možno spremeniti.  V teh delavnicah se je pokazalo tudi, da gre pogosto za spiralo nasilja: nasilni moški, ki izvajajo nasilje v odraslosti, so bili pogosto v otroštvu tudi  sami žrtve nasilja v družini. Poleg tega moški in mladostniki z nasilnimi vzorci vedenja  bolj pogosto gojijo stereotipna prepričanja o vlogah žensk in moških, in izhajajo iz ideje o  neenakovrednih odnosih med moškimi in ženskami.

 

Ranka Ivelja, novinarka na časniku Dnevnik, soavtorica mnogih smernic za medije o tem, kako poročati o samomorih, otrocih, drogah, je predstavila priročnik za medije Kako  poročati o nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki se uporablja na delavnicah za medijske hiše, namenjen pa je novinarjem in novinarkam, ki poročajo o teh občutljivih temah. Kot je pokazala praksa, je namreč poročanje medijev, ki jih poganja hud konkurenčni bolj in želja po čim večjem zaslužku,  o tej temi pogosto neustrezno. Pogosta napaka je ponovna stigmatizacija oziroma sekundarna viktimizacija žrtve, ki je posledica detajlnega opisovanja poškodb, razkrivanja imen oziroma neskrbnega ravnanja z osebnimi podatki, kraja zločina, uporaba nazornih fotografij, katerih namen je »sočno« ali »pikantno« poročanje« in ne zgolj informiranje.  Nasilja se v medijih pogosto ne obravnava v širšem družbenem kontekstu, temveč kot spor med dvema človekoma, kot »nesoglasje v ljubezni,  zamenjuje se dejavnike tveganja in vzroke, ga opravičuje s kulturo in tradicijo, reproducira stereotipe itd. Skratka,  s tem mediji, namesto da bi ljudi senzibilizirali, v bistvu normalizirajo nasilje. Kljub temu je tudi v medijih zapaziti določene pozitivne spremembe.

 

Predstavitvam je sledila razprava, v kateri so razpravljavci in razpravljavke nakazali nekaj možnih rešitev. Glede zakonodaje so izrazili prepričanje, da je bil tako v Evropi nasploh kot tudi pri nas na tem področju narejen velik napredek. V zadnjih letih, od sprejetja Zakona o preprečevanju nasilja v družini in še posebej novele tega zakona,  beležimo povečano število prijav nasilja. To ne pomeni, da je nasilja več, temveč da sistem bolje deluje in da se žrtve v večji meri kot v preteklosti upajo zateči po pomoč in prijaviti nasilje. Najtežje pa je, so se strinjali vsi,  spremeniti vzorce delovanja v družbi in vrednote. To ostaja velik izziv tudi v prihodnje: kako razbiti nasilne vzorce ter kako širiti kritično razmišljanje prek rušenja stereotipov o nasilju kot »naravnem moškem vedenju«. Pri tem je zelo pomembno, da uporabimo holističen pristop (dobro sodelovanje različnih institucij), dajemo večji poudarek  preventivi (vključno z integracijo ustreznih programov v vrtce in šole) ter naredimo več na področju izboljšanja medijske prakse glede obravnave nasilja.